AVGUSTOVA DINASTIČNA POLITIKA

Eno najtežjih vprašanj, s katerim se je Avgust ukvarjal več kot trideset let, je bilo vprašanje nasledstva. Bil je trikrat poročen, imel pa je le enega otroka in sicer hčer, ki pa kot ženska ni mogla postati vladarica.

Avgustova tretja žena, Livija Druzila, je prinesla iz svojega predhodnega zakona v družino dva sinova, Tiberija in Druza. Cesar je bil bolj naklonjen slednjem, ki pa se je smrtno ponesrečil v Germaniji. Avgust na začetku ni računal na to, da bi pastorka, ki sta izhajala iz klavdijske rodbine, postala njegova naslednika, pač pa si je želel naslednika iz svojega, julijskega rodu. Zato je svojo hčer poročil z Agripo, svojim vrstnikom in najtesnejšim sodelavcem ter do smrti glavnim vojskovodjem. Imela sta pet otrok, vendar sta najstarejša sinova Gaj in Lucij Cezar, ki ju je Avgust adoptiral in ju določil za naslednika, zgodaj umrla. Šele po njuni smrti je postal starejši pastorek Tiberij prvi kandidat za nasledstvo.

Po Agripovi smrti se je na ukaz cesarja, ki je želel povezati julijski in klavdijski rod, Tiberij poročil z njegovo hčerjo Julijo. Izsiljeni zakon pa ni bil srečen in je sprožil hude spore v cesarski rodbini. Po izbruhu spora je bil Tiberij prostovoljno izgnan za osem let na Rodos. Avgust je svojo hčer zaradi nemoralnega življenja kaznoval z izgonom na otok ob obali Kampanije. Ko se je Tiberij vrnil z Rodosa je uredil odnose z Avgustom, ga je cesar posinovil. Obenem je posinovil tudi Agripo Postuma, sina Agripe in Julije. Na ta način je cesar z adopcijami pridobil dva sinova. Starejši Tiberij je dobil z adopcijo sina iz mlajše generacije (Germanika), pri čemer je sam imel sina (Druza Mlajšega). Da je bila ta ureditev zelo ranljiva kažejo dogodki po Avgustovi smrti, ko sta bila odstranjena oba naslednika iz mlajše generacije, ki ju je postavil Avgust: Agripa Postum je bil umorjen takoj po Avgustovi smrti, Germanik pa je umrl v sumljivih okoliščinah pet let kasneje. Ko je bil leta 23 umorjen tudi Druz Mlajši, so bili v manj kot v desetletju po Avgustovi smrti vsi kandidati za prestol, ki so nastopali v dinastičnih načrtih tako samega Avgusta kot tudi Tiberija.   

SLOVENSKI PROSTOR IN NJEGOVO SOSEDSTVO V AVGUSTEJSKI DOBI

Po zaključku sklepnega obdobja rimskega prodora v današnji slovenski prostor, ki je trajalo skoraj pol stoletja – od začetka Oktavijanove vojne v Iliriku leta 35 pr. Kr. prek osvojitve vzhodnoalpskih dežel in panonsko-zahodnobalkanskega prostora pa vse do zadušitve velikega upora v Iliriku let 9 po Kr.  – je bilo to ozemlje upravno razdeljeno na tri enote: njegov zahodni in osrednji del z Ljubljansko kotlino je pripadal Italiji, manjši severni del , ki je zajemal večji del Štajerske (brez območja ob Spodnji Dravinji, Ptujskega polja in Slovenskih goric) je pripadal provinci Norik, jugovzhodni del (Dolenjska z Belo krajino) in vzhodni del pa je pripadal komaj pokorjeni provinci Ilirik.

Province Dalmacija, Norik in Paninija ter sosedske province.

 

Znotraj tega ozemlja je obstajalo le eno avtonomno mesto, kolonija Emona, verjetno iz Oktavijanove dobe (32-28 pr. Kr.). Ob njej sta bili v bližnjem zahodnem sosedstvu dve starejši mesti, Akvileja kot središče 10. italske regije in cezarijanska kolonija Tergeste. Na tem ozemlju sta sicer poznana še dva po svoji vlogi centralna kraja nižjega pravnega statusa: Aegida na območju Kopra je bila naselbina rimskih državljanov, ki je spadalo v upravno območje bližnje kolonije Tergeste in Nauportus, ki je bila že zaradi svoje lege tesno povezana z bližnjo Emono, vendar je spadala v upravno območje Akvileje. Po arheoloških raziskavah je poznanih več naselbin iz tega časa na območjih treh kasnejših rimskih mest (Celeia, Carnium, Poetovio). Tako Aegida kot tudi Navport sta razvojno zaostali zaradi vzpona bližnjih središč Tergesta in Emone, ki sta imeli najvišji pravni rang kolonije. 

Bazilika v Akvileji (UNESCO).

V akvilejsko upravno območje sta spadali Vipavska in Soška dolina ter hribovita območja med njima in Ljubljanska kotlina, prav tako severni in zahodni del Krasa ter območje Štivana in Nabrežine. Upravno območje Tergeste, ki je bilo sprva majhno – segalo je le od Rižane na jugu do Sesljana, je v avgustejski dobi z adtributio Karnov in Tatalov ter ureditvijo Desete regije zajelo večji del Krasa, Notranjske, Brkinov, severne in osrednje Istre, vzhodno od tod pa je segalo do Učke in reke Raše. Upravno območje Emone je bilo proti jugozahodu sicer majhno, le okrog 13 kilometrov, vendar pa je vključevala dokaj obsežno ozemlje proti S in SV (celotno Gorenjsko in hribovita območja do Trojan), manjša pa je bila njegova razprostranjenost proti J in JV (od Stične in obrobnih območjih Z Dolenjske).

Slovenija razdeljena na province.

Antični pisci, zlasti Strabon in Plinij Starejši, prinašajo podatke o etični pripadnosti, pravnem položaju, pa tudi o gospodarstvu in vsakdanjem življenju prebivalstva v tem prostoru na prehodu iz pozne republikanske v zgodnjo cesarsko dobo. Najbolj izčrpna so poročila za območje Z Slovenije, ki je bilo vključeno v 10. italsko regijo. V tem prostoru je bilo najmočnejše ljudstvo Karnov. Prvotno keltski v tem času z Veneti in drugimi skupinami precej pomešanimi Karni, so poseljevali večji del Furlanije (razen obalnega območja), Gorenjsko, Cerkljansko in Idrijsko hribovje, Posočje, S in V zaledje Trsta, med Devinom in Trstom pa so celo segali do morja.

Ljudstvo Katalov, ki se omenja v antičnih virih le dvakrat, je poseljevalo območje SV Istre. Skupina Rundiktov je poseljevala območje Brkinov, skupina Fekusov pa v južni Istri. Histri, ki so bili v prejšnjih obdobjih vodilno ljudstvo na območju istrskega polotoka in njegove zaledja, so po porazu proti Rimljanom izgubili del poselitvenega območja, zlasti na severu.

Najpomembnejše ljudstvo na današnjem slovenskem prostoru, ki je bilo keltskega izvora, so bili Tavriski. Ti so poseljevali osrednjo Slovenijo, del Gorenjske, proti vzhodu pa Posavsko hribovje vse do hrvaškega Zagorja ali celo do Papuka v osrednji Slavoniji, kjer so mejili na Skordiske. Prebivali so na upravnem območju Emone, pa tudi kasnejših avtonomnih mest Celeia in deloma Petovione. Njihova edina znana naselbina je bila Nauportus. V dobi zatona Tavriskov okrog leta 60 pr. Kr. so se na območju Dolenjske pojavili keltski Latobiki, s specifično materialno kulturo (hišne žare); verjetno gre za skupino, ki je bila nekdaj podrejena Tavriskom, ob upadu njihove moči pa je stopila iz anonimnosti. Od njih sta se ohranili imeni kar dveh kasnejših naselij Nevioduna (Drnovo pri Krškem) in praetorium Latobicorum (Trebnje).

Upodobitev Argonavtov, ki gradijo Emono (J. V. Valvasor).

Med ljudstvi, ki jih antični avtorji prištevajo v ilirsko skupino, so bili najpomembnejši Japodi. Poseljevali so območje Notranjske in Bele krajine. Po hudem porazu vseh japodskih skupin proti Oktavijanu 35 pr. Kr., se je njihovo poselitveno območje zmanjšalo. Na podlagi pisnih virov je znanih še nekaj plemen ob Dravi in Savi, ki jih navaja Plinij: ob Dravi so bili Sereti in Serapili ter vzhodno od njih Jasi in Andizeti, ob Savi so bili Kolapiani (v porečju Kolpe od Bele krajine proti vzhodu) in vzhodno od njih Brevki.

Materialna zapuščina prebivalstva, ki je po rimskih zmagah v pozni republikanski in avgustejski dobi prešla pod rimsko oblast, je pomembna in dobro raziskana. Ob agrarnem gospodarstvu, so najpomembnejše spremembe nastopile na področju trgovine in zlasti prometa. Prometna povezava je vodila iz Akvileje in Tergesta do Okre in od tam do Navporta, do koder so blago prevažali z vozovi. Tam so blago naložili na ladje in ga po plovnih rekah prevažali do Segestike in dalje proti V do rečnega sistema Donave. Med plovnimi rekami se omenjajo Ljubljanica, Sava, Krka, neidentificirana reka Noaros in Donava.

JULIJSKO-KLAVDIJSKA DINASTIJA

TIBERIJ (14-37)
KALIGULA (37-41)
KLAVDIJ (41-54)
NERON (54-68)

TIBERIJ (14-37)

Tiberij se je v času cesarja Avgusta izkazal kot vojščak in diplomat, vendar je zaradi cesarjeve nenaklonjenosti šele od l. 4. Po Kr. dalje, po smrti vseh Avgustovih moških sorodnikov, postal glavni kandidat za nasledstvo na prestolu. Leta 13 n. št., v letu pred Avgustovo smrtjo je postal Avgustov sovladar. Po smrti Avgusta (19. 8. 14.) je Tiberij postopal kot naslednik na prestolu,  vendar je pokazal velike zadržke do sprejema vladarskih pooblastil, šele mesec po Avgustovi smrti je na senatni seji ugodil prošnjam senatorjev in sprejel cesarski naslov.

Po Avgustovi smrti je izbruhnil upor treh panonskih legij (8., 9. in 15.). Vojaki so bili nezadovoljni zaradi predolgega službovanja, brezdušne discipline, slabe plače in nezadostne odpravnine. Namesto obdelovalne zemlje so jim dajali kot odpravnino nerodovitna močvirnata in hribovita zemljišča. Ta upor je zahteval tudi prve žrtve med oficirji.  Zaradi kočljivega položaja ob prevzemu oblasti Tiberij ni mogel osebno poseči v reševanje spora, zato je poslal sina Druza in nekatere druge, ki so upor uspešno ustavili.  Dosti večji in nevarnejši vojaški upor je izbruhnil ob renski meji. Zajel je 8 legij (skoraj 1/3 tedanje rim. vojske). Upora v Panoniji in ob Renu nista ogrozila rimske države, tudi ne položaja novega cesarja.

NOTRANJA POLITIKA TIBERIJA

Prvo obdobje Tiberijeve vlade (do začetka l.23.) je celo Tacit kot najostrejši kritik ocenjeval kot zelo dobro. Tiberij je bil v dobrih odnosih s senatom, čigar delovanje je bilo v skladu z avgustejsko ureditvijo. Ni bilo pravnih in sodnih zlorab. Državno upravo in finance so vodili so vodili sposobni in vestni uradniki. Cesar je pokazal nenaklonjenost do nekaterih verskih in etničnih skupin in nosilcev poklicev, vendar se vsi njegovi  odloki nanašajo na Italijo, med drugim je tudi izgnal Jude iz Rima.

Pretežno uspešna doba Tiberijeve vladavine je trajala do leta 26., do cesarjeva odhoda na Kapri, od koder se ni več vrnil v Rim. Najbolj občutljiva točka Tiberijeve vlade je bil njegov odnos do senata. Senat je postal vse bolj servilen do cesarja. Najbolj negativen pojav Tiberijeve vlade so bili procesi zaradi razžalitve cesarjevega dostojanstva na podlagi Avgustovega zakona. To so bili po vsebini  politični procesi s pomočjo katerih je cesar odstranil svoje politične nasprotnike.

Na začetku teh proces ni bilo tako veliko, o čemer poroča tudi Tacit. Kasneje pa je bilo teh procesov vse več, za celotno dobo Tiberijeve vlade je doseglo število 60 in s tem bistveno preseglo njihovo število v Avgustovi dobi. Politični procesi niso le izraz cesarjeve tiranske narave, temveč v veliko večji meri odraz novega političnega sistema. Ta je temeljil na nesporni cesarjevi avtoriteti, položaj cesarja je bil nad vsemi institucijami in normami.

V prvem desetletju pretežno uspešna Tiberijeva vlada, se je v senci vzpona pretorijanksega prefekta Sejana postopoma spremenila v tiranijo. Z Germanikovo smrtjo je postal prvi kandidat za naslednika cesarja njegov sin Druz, ki se je izkazal ob zadušitvi upora panonskih legij in kot upravnik Ilirika z najvišjimi pooblastili. Pričakovani vzpon cesarjevega sina v rang sovladarja je preprečil Tiberijev pretorijanski prefekt Sejan, ki se s strupom umoril princa, pri čemer cesar ni ničesar zaslutil in je obdržal Sejana za svojega zaupnika. Po Druzovi smrti se je Sejanov vpliv še povečal, odstranil je vrsto političnih nasprotnikov in začel celo snovati načrte za prevzem oblasti. Dal je umoriti vse Tiberijeve možne naslednike, na vrhovna poveljniška mesta je postavil svoje prijatelje, s Tiberijevem soglasjem se je končno poročil s pripadnico cesarske družine, leta 31 je celo skupaj s cesarjem postal konzul in bil s tem povzdignjen v sovladarja. Šele v zadnjem trenutku je cesarja obšel sum. Na varno mesto je umaknil Germanikovega najmlajšega sina Gaja (Kaligula), zatem je s pomočjo senata razkril Sejana, ki je bil obsojen na smrt in usmrčen. Tiberij je v maščevanju dal usmrtiti Sejanovih privržencev, njegova družina je postala žrtev ljudskega besa.

Z izjemo Germanikovih pohodov proti Germanom med Renom in Labo v zgodnji dobi Tiberijeve vlade, ki jih je cesar prekinil, ni bilo poskusov širjenja meja cesarstva. Tiberij se je držal načela cesarja Avgusta, da je treba ohraniti in zavarovati pridobljeno ozemlje, ne pa širiti meja države. 

Germanikovi pohodi med Renom in Labo.