Trajanov nečak in
verjetno tudi njegov posinovljenec. Bil je upravnik Sirije v času partskih
vojn. Po Trajanovi smrti je bil kot legat od vojske aklamiran za cesarja, nato
pa priznan od senata. Prekinil je z
ekspanzijo in prešel v defenzivo, da bi ohranil mir. Bil je realističen vladar in ni maral osvajalnih vojn. Zanima se za
umetnost, stoicizem, astronomijo, geometrijo, zgodovino, naravo.
Med leti 121 in
125 prepotuje državo, pregleda mejo ob Renu in Donavi (utrdi limes), v
Britaniji (73 milj dolg Hadrijanov zid)
in v Afriki (800 km dolg jarek) ter ustanovi nekaj mest. Leta 128 gre spet na Vzhod: Grčija, Mala Azija,
Sirija, Egipt. Najraje se je zadrževal v Atenah, kjer je dokončal gradnjo
Zevsovega svetišča. Hadrijan vidi, da so bile Trajanove vojne predrage, zato se
kljub odporu vojakov odpove 4 provincam: Mezopotamija, Armenija, del Dacije.
Partom je vrnil ozemlje vzhodno od Evfrata, priznal samostojnost Armencem pod
domačim dinastom, zaveznikom Rima. Opustiti je
hotel tudi provinco Dacijo, vendar si je kasneje premislil. Iz nje so
nastale 3 province.
Hadrijan je skrbel za obrambo mej. V ta namen je uporabljal posebne čete – numeri (pehota
in konjenica), ker so bile legije kot taktične enote prevelike. Preide na
sistem domače rekrutacije in obnovi staro vojaško disciplino (vojaški rok
podaljša na 25 let). Zaradi bojevanja s Parti vse bolj uvaja konjenico. Z reformami je skušal dvigniti kvaliteto vojske,
kar mu ni preveč uspevalo, saj je morala zaradi prenehanja bojev padala, zato
je uvedel tudi pogoste inšpekcije v provincah. Vse to povzroči, da je vojska
stopila na pot provincializacije, kar je prešlo ob koncu 3.st. v barbarizacijo.
Nadaljeval je z
gradnjo limesa na Renu in Donavi, v Britaniji je dal zgraditi mejni zid
(Hadrijanov zid). Za čas njegove
vladavine je bil mir. Edina vojna - upor v Judeji (132-132). S
pomočjo legatov je zadušil upor v Judeji. Začel ga je Simon Barkokhba. Vzrok za
upor je bil Hadrijanov predlog, da bi obnovili Jeruzalem (ki ga je razrušil
Tit) a brez judovskega značaja. Judje bi lahko šli v mesto le enkrat letno,
namesto starega templja je hotel zgraditi Jupitrov. To je bila žalitev za Jude in ti so se uprli in zavzeli
Jeruzalem za 3 leta. Leta 135 pa so ga
Rimljani osvojili in ga dokončno uničili. Dežela je bila uničena,
prebivalstvo zasužnjeno in prepovedan jim je bil vstop v mesto. Judje morajo v
diasporo (izgnanstvo), opustijo grščino in začnejo govoriti aramejsko. Do kristjanov Hadrijan ni bil sovražen.
Je pa nastopal proti ovaduhom. Obnovili so Jeruzalem in ga poimenovali Aelia
Capitolina. V središču je bilo postavljeno svetišče Jupitra in Judje v mesto
niso smeli. Kristjani so smeli obiskovati Jeruzalem, medtem ko so bili Judje
izključeni iz vseh državnih služb. Antisemitizem se kaže tudi v višji davčni
obremenitvi Judov.
Hadrijan je
pripomogel tudi k razvoju državne
administracije. Senatu in Magistratom je priznal tradicionalne
pristojnosti, važnejše stvari pa je opravljal preko svojega svetovalnega organa
(consilium principis) s pomočjo strokovnjakov. Uredi upravo in jo loči na vojaško in civilno (pogoj za civilno
službo ni bila več vojaška služba). Povezal je cesarstvo, Rim ni več absolutni
center. Učeni pravniki s Salvijem Julijanom na čelu so izdelali Hadrijanov
»Edictum perpetuum«, v katerem so sintetizirani in kodificirani vsi prejšnji
edikti in je ostal v uporabi do Justinijanove dobe. Izdal je tudi zakon o agrarni politiki – po grškem zgledu
gre za okupacijo neobdelane zemlje, ki gre v zakup konduktorjem, ti pa dajejo
parcele v zakup kolonom (1/3 proiz. lastniku) – začetek kolonata. Suženjsko delo ni bilo več rentabilno. Zgradil Panteon (55m kupola), mavzolej,
Hadrijanovo vilo v Tivoliju, Zevsov tempelj v Atenah. Na področju kulture je
opazna renesansa grštva, saj se je zelo navduševal nad grško kuturo. V
Rimu je ustanovil Atheneum (akademijo znanosti in umetnosti), kar je kulturni
fenomen in nekateri Grki so v državni upravi, tudi Plutarh. Hadrijan je bil zelo izobražen in je imel
velik interes za preteklost. Bil je globoko religiozen človek in se je posvečal vzhodnim religioznim
sistemom – henotizem = vse božanske podobe predstavljajo eno veliko
božanstvo (sinkretistična stoiška oblika). Umrl je v Kampaniji l.138.
Nasledil ga je njegov posinovljenec. Adoptiral Lucija C. Komoda Vera, ki pa je
kmalu umrl. Adoptira tudi Titusa Avrelija Antonina, ta pa drugega sina Komoda
in svojega nečaka Marka Avrelija. Uredil je nasledstvo za celo 2. Stol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar