OD OSAMOSVOJITVE DO VKLJUČITVE V EVROPSKO UNIJO

Razpadanje koalicije Demos je oslabilo položaj vlade Lojzeta Peterleta in konec aprila 1992 povzročilo njen padec. Vodstvo nove vladne koalicije je prevzela liberalno demokratska stranka, ki so jo leta 1990 ustanovili dotedanji voditelji socialistične mladine in mlajši komunisti, vodil pa jo je bivši predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek. Nagel padec Peterletove vlade je prehitel načrte Demosovih politikov, ki so po sprejemu ustave decembra 1991 upali, da bodo prve parlamentarne volitve v samostojni Sloveniji lahko izvedli že spomladi leta 1992. Za izvedbo volitev je bilo namreč treba sprejeti novo volilno zakonodajo in doseči strankarsko soglasje o volilnem sistemu, razprave o zadnjem pa so se zavlekle vse do jeseni, ko je večina poslancev v skupščini podprla odločitev za proporcionalni volilni sistem. Na volitvah 6. decembra 1992 se je za 90 poslanskih mest v državnem zboru potegovalo 25 strank in 10 nestrankarskih list, največ glasov pa so dobili liberalni demokrati (23,5 %), krščanski demokrati (14,5 %) in Združena lista (bivši komunisti). Istočasno s parlamentarnimi volitvami so potekale volitve predsednika republike. Za predsednika države je bil ponovno Milan Kučan, ki je med osmimi kandidati dobil največ (67 %) glasov.
 

Zmagovalci volitev liberalni demokrati so sestavili novo koalicijsko vlado z Janezom Drnovškom na čelu, v katero so poleg krščanskih demokratov in Združene liste pritegnili še socialdemokrate. Zadnji so sicer na volitvah dobili le 3,3 % glasov, toda v socialdemokratski stranki (SDS) so bili nekateri najvidnejši voditelji slovenske osamosvojitve (npr. Jože Pučnik in Janez Janša). Že leta 1994 pa je prišlo med Janezom Janšo, ki je v novi koaliciji prevzel vodstvo obrambnega ministrstva in liberalnimi demokrati do ostrih nasprotij. Janeza Janšo so odstavili, socialni demokrati, ki so zapustili vlado, pa so prešli v opozicijo, kar je poglobilo strankarsko polarizacijo in razhajanja v strankah nekdanjega Demosa. S krepitvijo liberalne demokracije na eni ter socialdemokratske in ljudske stranke na drugi strani sta se na političnem prizorišču sredi devetdesetih leta izoblikovala dva precej enakovredna strankarska bloka: v prvem so prevladovale stranke, ki so nastale iz v komunističnem obdobju delujočih političnih organizacij, v drugem pa stranke, ki so se v času slovenskega osamosvajanja oblikovale povsem na novo (same sebe so razglasile za stranke »slovenske pomladi«). Na državnozborskih volitvah leta 1996 je dobil prvi blok (liberalni demokrati in Združena lista) nekaj več kot 37 %, drugi (»pomladanski«) pa celo več kot 45 % glasov. V primerjavi z volitvami leta 1992 sta bili najbolj uspešni socialdemokratska (SDS) in ljudska stranka (leta 1988 ustanovljena kot Slovenska kmečka zveza), ki sta delež prejetih glasov močno povečali; prva od 3,2 % (1992) na 16,13 % (1996) in druga od 8,7 % (1992) na 19, 38 %, (1996). Absolutna zmagovalka volitev je bila znova liberalna demokracija, ki se je leta 1994 okrepila z vključitvijo dela dotedanjih demokratov, socialistov in zelenih in je prejela 27 % vseh volilnih glasov. Po volitvah leta 1996 so tako novo vlado zopet sestavili Janez Drnovšek in liberalni demokrati, tokrat v koaliciji z ljudsko stranko in Demokratično stranko upokojencev.
 

Nagla rast podpore opozicijskim strankam, posebej ljudski in socialdemokratski stranki je bila na eni strani rezultat demokratizacije javnega življenja, na drugi pa družbenih, gospodarskih in političnih sprememb, ki so bile posledica novih družbenih in političnih razmer po slovenski osamosvojitvi. Že leta 1993 je bil sprejet zakon, ki je širil obseg lokalne samouprave in omogočal nastajanje novih občin, vendar se je njihovo število le počasi povečevalo, saj so pobude za delitev starih in ustanavljanje novih občin naletele na nemajhne odpore, uveljavljanje lokalnih samoupravnih pristojnosti pa je ovirala tudi toga, centralistična državna ureditev. To je spodbujalo nezadovoljstvo prebivalstva na lokalni ravni, kjer so že na prvih volitvah po sprejetju novega zakona o lokalni samoupravi leta 1994 dobili največ glasov neodvisni kandidati in kandidati ljudske stranke. Ljudska in socialdemokratska stranka sta hkrati uspešno pridobivali glasove v razpravah, ki so zaposlovale javno mnenje v širšem – državnem okviru. Od začetka devetdesetih let je tako povzročalo burna razhajanja ponovno uveljavljenje Katoliške cerkve v javnem življenju. Cerkev, ki je bila v času komunizma odrinjena na rob družbenega in političnega prostora, je po osamosvojitvi težila k povečanju vpliva v politiki, gospodarstvu in šolstvu, pa tudi k vrnitvi premoženja, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto s komunističnimi nacionalizacijami. Cerkvene težnje so podprle »pomladanske« stranke in na ta način povečale ugled pri tradicionalno katoliško opredeljenem prebivalstvu. Toda v isti sapi so cerkvene zahteve razdelile javno mnenje, saj je po dolgoletnem obdobju komunistične sekularizacije celo del katoliških vernikov zastopal stališče, naj se Cerkev posveča predvsem duhovnim nalogam in se ne ukvarja s politiko, z gospodarskimi posli in šolstvom, ki naj bi v skladu z ustavno določeno ločitvijo cerkve in države ostalo izključna domena zadnje. Vseeno so bile že v letih 1991-1993 obnovljene nekatere katoliške srednje šole, Teološka fakulteta v Ljubljani pa je leta 1992 ponovno postala enakopravna članica Ljubljanske univerze (od leta 1994 tudi z oddelkom na Univerzi v Mariboru).
 

Med vprašanji, ki so posebej vznemirjala javnost in poglabljala nasprotja med vladnimi koalicijami in opozicijo so bile razmere v gospodarstvu. Slovenija je bila sicer ob zlomu Jugoslavije tehnološko in gospodarsko najrazvitejša med jugoslovanskimi republikami, toda v začetku devetdesetih let se je znašla v hudih gospodarskih težavah. Z razpadom jugoslovanske federacije in njenega trga ter z odpiranjem domačega tržišča tujemu blagu je upadlo povpraševanje po slovenskih izdelkih in mnoga velika industrijska podjetja so propadla. V začetku devetdesetih let se je tako brutonacionalniprodukt v Sloveniji zmanjšal za več kot četrtino, industrijska proizvodnja skoraj za polovico, banke pa so se znašle na robu likvidnosti. Vladne koalicije pod vodstvom liberalne demokracije so poskušale kritični gospodarski položaj reševati z monetarnimi ukrepi, s krepitvijo nacionalne valute (tolarja), z zmerno liberalno politiko in z usmeritvijo k postopnim lastniškim in strukturnim spremembam. Na ta način so uspele do srede devetdesetih let inflacijo, ki je bila še leta 1992 več kot 200 %, znižati na 13, 5 %, hkrati pa spodbuditi nov gospodarski zagon in zaustaviti rast brezposelnosti. Zaradi gospodarske krize je namreč samo v letih 1989-1993 izgubilo zaposlitev več kot 100 000 ljudi, veliko zaposlenih pa je bila predčasno upokojenih. To je povzročilo množično nezadovoljstvo in val delavskih stavk, ki se je umiril šele s ponovno gospodarsko rastjo v drugi polovici devetdesetih let.
 

Na dinamiko gospodarske in družbene preobrazbe po padcu komunizma so seveda pomembno vplivali denacionalizacijski in privatizacijski procesi. Leta 1991 sprejeti zakon o denacionalizaciji je z določilom o vračanju v času komunističnega režima odvzetega premoženja prvotnim lastnikom oz. njihovim potomcem v naravi povzročal nasprotovanja in nezadovoljstvo ter zapletal in podaljševal postopke, saj se najemniki ali uporabniki denacionaliziranih stanovanj, stavb, zemljišč, poslovnih objektov in gozdov svojim v času socializma pridobljenim pravicam zlepa niso bili pripravljeni odpovedati. Javnost in politične stranke je posebej ostro razdelilo vprašanje vračanja gozdov Cerkvi, medtem ko je bilo o tem, da Slovenija gozdov ne bo vračala tujim državljanom, ki so imeli do leta 1945 gozdno posest na slovenskem ozemlju, razmeroma hitro doseženo strankarsko soglasje. Dolgotrajnejša so bila politična pogajanja o modelu privatizacije, saj so celo vodilni ekonomisti zagovarjali različne modele lastninjenja socialističnega (»družbenega«) premoženja. Konec leta 1992 je bil v državnem zboru končno sprejet (pozneje še večkrat dopolnjen in popravljen) zakon o postopnem lastninjenju podjetij, ki je določal, da bo ostalo 30 % vrednosti donedavnih »družbenih« podjetij v lasti državnih skladov, 20 % jih bo v obliki lastninskih potrdil, ki jih bo mogoče uporabiti za nakup delnic ali vložiti v novo nastale investicijske družbe, razdeljenih med državljane, 40 % pa jih bo ponujenih v odkup zaposlenim ali javno prodanih. Izbrani model privatizacije je na eni strani spodbujal množično vključitev zaposlenih v privatizacijski proces, oteževal divjo razprodajo podjetij in omogočal njihovo ohranitev v slovenskih rokah, na drugi pa je pospeševal drobitev njihovega lastništva in s prednostno prodajo lastniških deležev zaposlenim in slovenskim državljanom oviral priliv tujega kapitala in investicij. Pri tem so, čeprav naj bi bila Slovenija med najmanj s korupcijo obremenjenimi državami s komunistično preteklostjo, tudi privatizacijo slovenskega gospodarstva spremljali zlorabe, nelegalno bogatenje ter rastoči pritiski na male delničarje, naj prodajo svoje lastniške deleže, ki so pospeševali koncentracijo kapitala v rokah delno iz nekdanjih komunističnih direktorjev se oblikujoče, delno na novo nastajajoče menedžersko-podjetniške elite.
 

Vladno koalicijo, ki jo je po volitvah leta 1996 sestavil Janez Drnovšek, so zaradi nepredvidljive politike ljudske stranke, ki je sicer sodelovala v vladi, a se v isti sapi spogledovala z opozicijo, bremenili hudi notranji spori. Vseeno je vlada zlasti prvi dve leti mandata uživala široko javno podporo. Na koaliciji naklonjeno javno razpoloženje je vplival predvsem ugoden gospodarski razvoj. Slovensko gospodarstvo je doživljalo v drugi polovici devetdesetih let več kot 4 % gospodarsko rast, brezposelnost se je ustalila pri 14 % registriranih brezposelnih in se je začela ob koncu desetletja zmanjševati, z učinkovito politiko zniževanja inflacije pa se je začel povečevati tudi priliv tujih investicij. Preobrazbo socialističnega v tržno gospodarstvo je spremljalo postopno preusmerjanje iz industrijskih v storitvene dejavnosti in nastajanje manjših zasebnih podjetij in družb. Leta 1995 je postala nacionalna valuta – tolar zunanje konvertibilna, nekaj let pozneje pa je bila končana tudi že leta 1993 začeta in z državno pomočjo opravljena sanacija bank. Slovenija je ob takšnih, bolj ali manj stabilnih gospodarskih razmerah ohranjala razmeroma visoko stopnjo socialne varnosti in kvaliteten sistem javnega zdravstva. Zlasti v krajih in mestih s trdnejšim gospodarskim zaledjem se je opazno spreminjal odnos do okolja in kulturne dediščine, kar je nazorno razkrivala povečana skrb za njihovo urejenost in zunanjo podobo. Vlada je uspešno posodobila osnovno in srednje šolstvo, manj pozornosti pa je posvečala znanosti in univerzam, kjer se je število zaposlenih do konca devetdesetih let celo zmanjšalo. Uveljavljanje tržnih odnosov v kulturnih dejavnostih je povzročalo nezadovoljstvo med kulturnimi ustvarjalci, ki so po državni osamosvojitvi pričakovali, da bodo kulturne ustanove in projekti – glede na osrednjo vlogo kulture v slovenskem narodnem razvoju – deležni posebne naklonjenosti novih oblasti. Toda v strankah in političnih krogih je prodrlo stališče, da vlada in država v novih razmerah ne le ne smeta – kot v času socializma - posegati v kulturno ustvarjalnost, temveč tudi ne moreta biti več njena edina podpornika in skrbnika. Vladne koalicije so sicer še naprej financirale javne kulturne zavode ter pomembnejše kulturne dogodke in projekte, vendar kljub zmanjševanju proračunskih sredstev za kulturo niso natančneje opredelile nalog kulturne politike ali z načrtnimi olajšavami spodbujale zasebnih vlaganj v kulturne ustanove in dejavnosti. S povečanim obsegom kulturne produkcije in hitro rastjo števila zasebnih založb, gledališč, galerij, muzejev in televizijskih ter radijskih postaj so se tako krepile težnje po komercializaciji kulturne ponudbe in njenemu prilagajanju okusu potrošnikov.
 

V zunanjepolitičnem pogledu se je slovenska politika po osamosvojitvi zavzemala za čim hitrejšo vključitev Slovenije Evropsko unijo in NATO, za uveljavitev v Združenih narodih in drugih pomembnejših mednarodnih političnih in gospodarskih organizacijah ter za ureditev odnosov s sosedami. Slovenska misija v Bruslju je bila med prvimi slovenskimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi v tujini, že leta 1993 pa je bil podpisan tudi sporazum o sodelovanju med Slovenijo in Evropsko unijo, ki je pospeševal usmeritev slovenskega gospodarstva na evropska tržišča. Uresničevanje tri leta pozneje sklenjenega sporazuma o pridružitvi Slovenije Evropski uniji je krajši čas ovirala Berlusconijeva vlada v Rimu, ki je podpis pridružitvenega sporazuma pogojevala z odpiranjem slovenskega nepremičninskega trga državljanom članic Evropske unije, toda, ko so leta 1997 v Ljubljani popustili italijanskim zahtevam in s spremembo ustave sprostili trgovanje z nepremičninami, so se pogajanja o polnopravnem članstvu Slovenije v uniji tudi formalno začela. Vladno popuščanje italijanskim in »evropskim« pritiskom je povzročilo precejšnje razburjenje v javnosti, kar pa ni oslabilo široke javne podpore, ki jo je uživala politika približevanja Evropski uniji. Javno mnenje bilo bolj razdeljeno ob vprašanju slovenskega članstva v NATU. To je sprva prav tako podpirala večina prebivalstva in Slovenija je leta 1994 postala članica Partnerstva za mir ter dve leti pozneje še Severnoatlantskega sveta za sodelovanje. V drugi polovici devetdesetih let pa se je začelo javno razpoloženje spreminjati in v javnomnenjskih anketah se je povečevalo število vprašanih, ki so ugotavljali da Slovenija s članstvom v NATU ne bo ničesar pridobila, hkrati pa menili da bi bilo najbolje, če bi ostala nevtralna in bi aktivno podprla oblikovanje evropskega varnostno-obrambnega sistema. Vseeno so se za pristop k NATU opredelile vse večje politične stranke in konec devetdesetih let je slovenska vlada prizadevanja za pridružitev severnoatlantskemu zavezništvu še okrepila.
 

Slovenija se je v devetdesetih letih uspešno vključila v Svet Evrope, v Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi ter v najpomembnejša mednarodna gospodarska in finančna združenja, aktivno pa je delovala tudi v srednjeevropskih gospodarskih in političnih pobudah in organizacijah. V Ljubljani so pripisovali poseben pomen slovenski uveljavitvi v Združenih narodih in so izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta leta 1997 pozdravljali kot pomemben uspeh slovenske zunanje politike. V odnosih z Italijo in Avstrijo so se poskušali izogibati zaostritvam zaradi nerešenih vprašanj, ki so oteževala življenje slovenskih manjšin na Koroškem in v Furlaniji – Julijski krajini, zaradi česar so bile vladne koalicije in stranke v javnosti deležne ostrih kritik. Sredi devetdesetih let so se zaradi italijanskih teženj po reviziji v času Jugoslavije sklenjenih meddržavnih dogovorov in zahtev Berlusconijeve vlade po vračanju nepremičnin italijanskim državljanom, ki so se po drugi svetovni vojni izselili iz slovenske Istre in Primorja, poslabšali slovensko-italijanski odnosi, vendar so se po odpiranju slovenskega nepremičninskega trga zopet naglo izboljšali. Konec devetdesetih let so avstrijske zahteve po priznanju od leta 1945 komaj še obstoječe nemške manjšine v Sloveniji in vračanju po drugi svetovni vojni zaplenjenega premoženja izseljenim in pregnanim spodnještajerskim in kočevskim Nemcem podobno obremenile odnose med Ljubljano, Dunajem in Celovcem, državi pa sta zaplet že leta 2001 presegli s podpisom sporazuma o kulturnem in znanstvenem sodelovanju, ki je omenjal podporo »pripadnikom nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji«.
 

Bolj težavno je bilo slovensko dogovarjanje s Hrvaško, saj se vladi v Ljubljani in v Zagrebu nista uspeli dogovori niti o natančni razmejitvi na kopnem, kaj šele o poteku meje na morju, nerešena pa so ostajala tudi nekatera druga vprašanja, povezana z nasledstvom po razpadli jugoslovanski federaciji. Stikom z drugimi državami, ki so nastale na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju, Slovenija do sredine druge polovice devetdesetih let ni posvečala večje pozornosti. Nekoliko živahnejše je bilo le sodelovanje z Bosno in Hercegovino, od koder je v času vojne prebegnilo v Slovenijo več kot 50 000 beguncev, po končani vojni v Bosni pa je postala zanimivo tržišče za slovensko gospodarstvo. V Ljubljani so se za aktivnejšo slovensko politiko na ozemlju bivše Jugoslavije odločili šele ob koncu devetdesetih let, ko se je zdelo, da za slovensko članstvo v Evropski uniji in NATU ni več resnejših ovir. Slovenija je tako leta 1999 pristopila k Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo in leto pozneje (pol leta pred Miloševićevim odhodom v Haag) navezala še diplomatske odnose s srbsko-črnogorskim preostankom Jugoslavije. Medtem ko so normalizacijo odnosov z Beogradom in povečano zanimanje slovenske zunanje politike za razmere na prostoru bivše Jugoslavije podpirale vse politične stranke in velika večina javnosti, pa so leta 2000 dosegla vrhunec strankarske in politične polemike o predlogu slovenskega sporazuma s Svetim sedežem. Papež Janez Pavel II je v drugi polovici devetdesetih let dvakrat obiskal Slovenijo in doživel pri katoliškem prebivalstvu navdušen sprejem, vendar to ni pospešilo sprejetja sporazuma o ureditvi pravnih vprašanj z Vatikanom. Nasprotniki osnutka sporazuma, ki je razdelil tudi vladajočo liberalno demokracijo, so vladi očitali, da je preveč popustila Cerkvi in nesprejemljivo odstopila o ustavno sprejetih načel o ločitvi cerkve in države, razprave o sporazumu pa so se zavlekle do leta 2004, ko je Državni zbor sporazum v delno spremenjeni in dopolnjeni obliki končno ratificiral.
 

Spreminjanje razmerij med cerkvijo in državo je bilo seveda le eno izmed odprtih vprašanj, ki je v drugi polovici devetdesetih let in ob začetku novega tisočletja delilo slovensko politiko in javno mnenje. Ostra razhajanja med opozicijo in vladno koalicijo so povzročale tudi zahteve socialdemokratske stranke (SDS) in njenih »pomladanskih« zaveznic po spremembi volilnega sistema. V SDS so namreč menili, da bi zamenjava veljavnega proporcionalnega volilnega sistema z večinskim ugodno vplivala na povezovanje »pomladnih strank« in pospešila oblikovanje opozicijske koalicije, ki bi zmagala na volitvah. Tako so ugotavljali, da ima večinski volilni sistem številne prednosti, saj omogoča »neposrednejše izbiranje poslancev, kvalitetnejšo sestavo parlamenta in učinkovitejšo vlado«. Vladajoči liberalni demokrati, bivši komunisti in voditelji nekaterih manjših strank so takšnim ocenam ugovarjali in dokazovali, da so prednosti proporcionalnega sistema »bolj uravnotežena zastopanost različnih družbenih skupin v parlamentu, bolj kompromisno odločanje in manjše tveganje za razvoj demokracije«. SDS in njene zaveznice za spremembo volilne zakonodaje niso dobile zadostne podpore v državnem zboru, zato so se zavzele za razpis referenduma o volilnem sistemu. Referendum je bil razpisan štiri tedne po državnozborskih volitvah leta 1996. Udeležila se ga je nekaj več kot tretjina volilnih upravičencev, glasovalci pa so izbirali med tremi predlogi sprememb volilnega sistema. Za uvedbo večinskega volilnega sistema jih je glasovalo največ (44,5 %), vendar ne absolutna večina, kot je določal zakon o referendumu. Toda v SDS so trdili, da so se udeleženci na referendumu prepričljivo opredelili za večinski volilni sistem in mora državni zbor začeti postopek za spremembo volilne zakonodaje. S takšnim stališčem se je leta 1998 strinjalo tudi ustavno sodišče. Vladna koalicija in Združena lista sta večinski volilni sistem vseeno še naprej odklanjali, državni zbor pa je sprejel le nekaj popravkov veljavnega (proporcionalnega) volilnega reda. Strankarske polemike o volilnem sistemu so se na ta način nadaljevale v naslednjih letih in so pred volitvami leta 2000 razdelile celo vladajoče liberalne demokrate.
 

Vse od osamosvojitve in padca komunizma so ostra javna in strankarska razhajanja povzročala tudi vprašanja o bližnji preteklosti, o jugoslovanskem komunizmu ter o razmerah v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Med kritiki jugoslovanskega in slovenskega komunističnega režima je bilo nemalo ljudi, ki so v demokratičnem ozračju po letu 1990 prvič odkrito spregovorili o svojem političnem prepričanju in izkušnjah z nasiljem komunističnih oblasti, hkrati pa so bili med njimi tudi bojeviti nasprotniki komunizma, ki so komunizem razglašali za zločinski sistem, ugotavljali, da ni bil jugoslovanski komunistični režim v tem pogledu nobena izjema in novo slovensko oblast pozivali k odločnemu obračunu s komunistično preteklostjo. Sestavni del takšnega obračuna bi naj bi bil tudi spremenjen pogled na drugo svetovno vojno, partizanski odpor in kolaboracijo, pri čemer so najbolj vneti zagovorniki revizije »komunistične zgodovine« slovenskemu protiokupatorskemu gibanju v letih 1941-1945 odrekali vsak pomen, ga v celoti označevali za komunistično in trdili, da pripadniki slovenskih protipartizanskih enot in njihovi politični voditelji niso bili kolaboranti, temveč protikomunistični borci. To je sprožalo burne javne polemike, nasprotja pa je še poglabljalo odkrivanje množičnih grobišč žrtev povojnega pomora domobrancev in komunističnih nasprotnikov. Vseeno niso vlada in politične stranke storile ničesar, da bi pospešile identifikacijo pomorjenih in omogočile njihov dostojen pokop. V liberalni demokraciji, Združeni listi in nekaterih manjših strankah so posplošene kritike jugoslovanskega komunizma in partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno v glavnem odklanjali, radikalnemu »obračunavanju« z bližnjo preteklostjo pa je bilo zvečine nenaklonjeno tudi javno mnenje.
 

Pred volitvami predsednika države leta 1997 sta socialdemokratska in krščansko-demokratska stranka v državnem zboru nastopili s predlogom zakona o lustraciji in deklaracije o obsodbi komunističnega režima, toda zanj nista dobili zadostne podpore poslancev. Milan Kučan je bil brez težav (z 55,57 % večino glasov) ponovno izvoljen za predsednika republike, v javnomnenjskih anketah pa se je začela v drugi polovici devetdesetih let postopoma spreminjati tudi prva leta po osamosvojitvi prevladujoče temna podoba komunistične Jugoslavije, saj je vse več vprašanih odgovarjalo, da jo ohranjajo v razmeroma dobrem spominu. Bolj nestrpen je ostajal odnos nekaterih strank in nemajhnega dela prebivalstva do srbsko, hrvaško in albansko govorečih sodržavljanov, ki so se v Slovenijo priselili v času Jugoslavije. Večina med njimi je sicer uspela v začetku devetdesetih brez večjih problemov pridobiti slovensko državljanstvo, nekaj več kot 18 300, ki si niso v zakonskem roku uredili potrebnih dokumentov, pa so oblasti brez vsakega obvestila izbrisale iz registra stalnih prebivalcev in jim odvzele vse državljanske pravice. Ustavno sodišče je že leta 1999 ugotovilo, da je bil ukrep »izbrisa« nezakonit, vseeno pa se politične stranke niso uspele sporazumeti o zakonski ureditvi statusa »izbrisanih«. V naslednjih letih je tako slovensko državljanstvo uspešno pridobil le del med njimi, stranke pa so se o tem, kako »rešiti« problem »izbrisanih« še naprej brezuspešno prepirale.
 

Leta 2000 je iz vladne koalicije zaradi nesoglasij z liberalnimi demokrati izstopila ljudska stranka in se združila s krščanskimi demokrati, ki so zaradi neizrazite politike vsa devetdeseta leta izgubljali volivce. Vladajoča koalicija je tako izgubila večino v državnem zboru, novo vlado pa sta sestavili socialdemokratska in združena krščansko-demokratska/ljudska stranka. Predsednik vlade je postal krščanski demokrat Andrej Bajuk, največ vpliva na njeno politiko pa so imeli socialdemokrati z Janezom Janšo na čelu. Bajukova vlada je imela na razpolago le slabih šest mesecev, saj so bile za sredino oktobra razpisane nove državnozborske volitve, toda v vladnem vrhu so se kljub temu odločili za obsežne spremembe, ki so jih pospremili z menjavo državnih uradnikov in direktorjev javnih podjetij ter s poseganjem na tako občutljiva področja kot so šolstvo, pobiranje davkov in državne finance. S takšno politiko se vladnima strankama ni posrečilo okrepiti volilnega zaledja in razširiti kroga volivcev, na volitvah v državni zbor 15. oktobra 2000 pa je znova dobila največ glasov liberalna demokracija (tokrat kar 36,26 %). Novo vlado je zato ponovno sestavil Janez Drnovšek, v njej pa so se povezale liberalna demokracija, Združena lista, združena krščansko-demokratska/ljudska stranka in Demokratična stranka upokojencev. Drnovšek je vlado vodil do leta 2002, ko je bil izvoljen za predsednika države, za njim pa je vladno krmilo prevzel dotedanji finančni minister Anton Rop, ki je hkrati postal novi predsednik liberalne demokracije.
 

Slovenska politika je tudi po letu 2000 težila h kar se da nagli izpolnitvi gospodarskih, političnih in drugih pogojev za vstop v Evropsko unijo. Vlada je še naprej posvečala posebno pozornost gospodarskim razmeram, ki so bile – kljub nekoliko upočasnjeni gospodarski rasti v letih 2002/2003 – razmeroma ugodne. Vodstvo liberalne demokracije se je po letu 2000 krajši čas spogledovalo z liberalnimi zagovorniki hitrejše privatizacije in prodaje državnega premoženja. Toda pripravljenost vlade na prodajo nekaterih večjih podjetij in bank (zlasti največje Nove Ljubljanske banke) tujim interesentom je sprožila tolikšno nasprotovanje javnosti, opozicije in strokovnjakov, ki so dokazovali, da je prodajanje uspešnih podjetij in bančnih ustanov nesmiselno in v nasprotju z nacionalnimi interesi, da so se tudi liberalni demokrati vrnili k dotlej previdni politiki postopnega odpiranja tujim investicijam in tujemu kapitalu. V vladnem vrhu so leta 2003 kljub kritikam »pomladne« opozicije, da je vladna politika neučinkovita in slovensko gospodarstvo prepočasi zmanjšuje razvojni zaostanek za povprečjem članic Evropske unije, ugotavljali, da je Slovenija gospodarsko dobro pripravljena na članstvo v uniji. Sredi decembra 2002 so slovenski predstavniki skupaj z zastopniki z devetih drugih držav-kandidatk na zasedanju Evropskega sveta v Kopenhagnu res uspešno zaključili pristopna pogajanja in 16. aprila 2003 je vseh deset novih članic unije v Atenah podpisalo pristopno pogodbo. Slovensko vključitev v Evropsko unijo je še naprej podpirala prepričljiva večina prebivalstva, bolj negotova pa je bila javna podpora vstopu v NATO. Zato so se vse pomembnejše politične stranke strinjale z odločitvijo, da bodo državljani o pristopu k Evropski uniji in NATU glasovali na istočasnem referendumu. Referenduma 23. marca 2003 se je udeležilo 60,44 % volilnih upravičencev, 89, 64 % med njimi jih je glasovalo za pristop Slovenije k Evropski uniji in 66,08 % za njeno članstvo v NATU. Slovenija je bila v NATO sprejeta 29. marca 2004, polnopravna članica Evropske unije pa je postala 1. maja istega leta.
 

Toda medtem ko je slovenska politika do sredine leta 2004 uspešno uresničila najpomembnejša zunanjepolitična cilja, so se notranjepolitične razmere zaostrovale. Vladna koalicija z liberalnimi demokrati na čelu, ki so bili od leta 1992 skoraj neprekinjeno na oblasti, je zaradi nepopustljivosti, s katero je uveljavljala svoja stališča, ponavljajočih se in nikoli povsem razjasnjenih korupcijskih afer, počasne državne uprave in neučinkovitega sodnega sistema ter številnih neizpolnjenih obljub, vztrajno izgubljala podporo volivcev. Gospodarska rast se je sicer leta 2004 zopet povzpela nad 4 %, inflacija je padla na 3,6 % in število registriranih brezposelnih se je zmanjšalo na 10,5 %. Ljudje so bili v takšnih razmerah – kot so razkrivale javnomnenjskem ankete – zvečine zadovoljni z materialnimi razmerami, precej manj zadovoljni pa so bili z razvojem demokracije, z delom državnih organov in zlasti z delovanjem državnega zbora. Poslanci in strankarski veljaki so se v državnem zboru res zapletali v dolgotrajne in brezplodne razprave, ko se niso uspeli dogovoriti, pa so se celo pri vprašanjih kot zakonska ureditev pravice do umetne oploditve, privatizacija železnic in odpiranje trgovin v nedeljah in praznikih zatekali k ustavno predvideni možnosti »ljudskega referenduma«.
 

V drugi polovici leta 2003 in prvi polovici leta 2004 je burne razprave med strankami znova povzročilo vprašanje priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik, ki po osamosvojitvi Slovenije niso pravočasno uredili statusa stalnega bivališča in so jih oblasti »izbrisale« iz registra prebivalcev. Od razsodbe ustavnega sodišča, ki je že leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, je sicer okoli 14 000 »izbrisanim« uspelo pridobiti potrebna dovoljenja in delu med njimi celo slovensko državljanstvo, toda okoli 4000 jih še naprej ni imelo nobenih dokumentov in pravic. Leta 2003 je ustavno sodišče zato ponovno razsodilo, da morajo oblasti retroaktivno in brez odlašanja urediti njihov pravni položaj, državni zbor pa je s podporo vladne večine sprejel zakon, ki naj bi omogočal uresničitev uredbe ustavnega sodišča. Vendar se s sprejetim zakonom in predvidenimi postopki niso strinjale »pomladanske« in Nacionalna stranka, ki so trdile da so »izbrisani« za neurejeni status v marsičem odgovorni sami, zaradi česar bi bilo treba posamično ugotoviti, kdo izpolnjuje pogoje za pridobitev stalnega bivališča in kdo ne ter hkrati z novim, ustavnim zakonom omejiti možnost, da bi »izbrisani« za čas, ko so jim bile odvzete državljanske pravice, terjali odškodnino. Ker se vlada in opozicija nista uspeli sporazumeti, so se »pomladne« stranke s socialdemokrati na čelu, ki so se prav leta 2003 preimenovali v »demokrate«, zavzeli za razpis referenduma. Referendumskega glasovanja 4. aprila 2004 se je udeležilo le 31,5 % volilnih upravičencev, vendar je skoraj 95 % med njimi glasovalo proti vladnemu zakonu. S tem je bila ureditev pravnega položaja »izbrisanih«, ki v Sloveniji še naprej niso imeli stalnega bivališča in državljanskih pravic, še enkrat odložena, vlada pa je s poskusom, da bi problem končno rešila in ga spravila z dnevnega reda doživela neprijeten poraz.
Spomladi leta 2004 - dobre pol leta pred državnozborskimi volitvami je – kot že leta 2000 – vladno koalicijo zapustila združena krščansko demokratska/ljudska stranka, ki se je leto prej znova preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, vendar njen odhod iz koalicije tokrat ni povzročil vladne krize, saj so preostale vladne stranke ohranile v državnem zboru dovolj močno večino. Že volitve poslancev v evropski parlament junija 2004 pa so jasno pokazale, da se skoraj dvanajstletna politična premoč liberalne demokracije bliža koncu. »Evropskih volitev« se je sicer res udeležilo le 28,35 % volilnih upravičencev, toda največ glasov (23,57 %) je presenetljivo dobila Nova Slovenija, ki so jo leta 2000 ustanovili z združitvijo krščansko demokratske in ljudske stranke nezadovoljni krščanski demokrati. Liberalni demokrati so pristali na drugem mestu z 21, 91 % glasov, na tretjem pa je bila Slovenska demokratska (do leta 2003 socialdemokratska) stranka (SDS) z 17, 65 %. V vodstvu liberalne demokracije so se tolažili, da so za opozicijo ugodni volilni rezultati predvsem posledica nizke volilne udeležbe, »pomladna opozicija« s SDS na čelu pa je dobila z volilnim uspehom dodaten zagon in je v naslednjih mesecih – do volitev v državni zbor zvečine določala tempo in teme predvolilnih razprav in polemik. Prepričljiva zmagovalka volitev v državni zbor 3. oktobra 2004 je tako postala Slovenska demokratska stranka z 29, 68 % podporo volivcev, liberalna demokracija pa ji je sledila z 22,90 %. Koalicija »pomladnih« strank je dobila večino v državnem zboru, predsednik nove vlade, ki so se ji poleg SDS pridružile ljudska stranka, Nova Slovenija in Demokratična stranka upokojencev, pa je postal predsednik SDS Janez Janša.
 

V Sloveniji je prišlo na ta način neposredno po pridružitvi Evropski uniji do pomembnega političnega preobrata, v novo »evropsko prihodnost« pa je po skoraj petnajstih letih samostojnosti in razmeroma uspešni politični, družbeni in gospodarski preobrazbi stopala še naprej globoko notranjepolitično razdeljena.