PRAVOVERNA IN ARIJANSKE KRŠČANSKE SKUPNOSTI V VZHODNOGOTSKI DRŽAVI

Čas vzhodnogotske oblasti na južnonoriškem in južnopanonskem ob­močju, s pisano množico različnih etničnih skupin je obenem obdobje intenzivnih etnogenetskih procesov  in obdobje, ko je v medverskih odnosih prevladovala toleranca.

Ta je značilna za pretežni del Teoderikove vlade (v Italiji 489/493-527), saj ni znan (do 519) noben primer konflikta med vojaško in politično vodilno gotsko (pretežno arijansko) manjšino in katoliško romansko večino. Teode­rik je vsaj do začetka napetih odnosov z Bizancem 523 zastopal tolerantno versko politiko (Prokopij, Theophanes). Njegov poseg v cerkvene razmere v Rimu v času lavrencijanske shizme (498-514) in njegov obisk Rima, posebej cerkve sv. Petra v Vatikanu leta 500, sta bili predvsem politično motivirana dejanji, prav tako je imel politično ozadje njegov obračun s pripadniki "nacionalnorimske" (in deloma probi­zantinsko usmerjene) senatske opozicije (usmrtitev Boetija in Simaha 524). Šele spor s papežem Janezom I. je imel deloma versko ali vsaj verskopolitično ozadje) in  šele proti koncu Teoderikove vlade je prišlo do odkritega spora med arijanci in katoliki. Okrog tri desetletja trajajočo dobo tolerance v vzhodno­gotski državi najbolje dokumentirajo Kasiodorove Variae. V tej obsežni zbirki uradnih pisem in dekretov ne najdemo takih, ki bi posegali v urejanje verskih, zlasti medkonfesionalnih vprašanj, kar kaže na to, da se posvetna oblast ni želela vmešavati v urejanje teh nadvse občutljivih vprašanj. Pismo judovski skupnosti v Genovi (507/511) je kralj zaključil z mislijo: Religionem imperare non possumus, quia nemo cogitur ut credat inuitus (Vere ne moremo zapovedati, ker se nikogar ne da prisiliti v to, da bi veroval proti svoji volji).

Pismo cesarju Justinijanu iz leta 535, ki je ohranjeno pod imenom kralja Teodahada, vsebuje misli, ki so zelo blizu ideji o verski toleranci. Ob občut­ljivem vprašanju prestopa nekega Gota v katoliško vero naletimo na na­slednje misli: O tej stvari si ne dovolimo dati nobene sodbe, ker o tem nimamo nobenega posebnega določila. Kajti ker Bog dopušča obstoj različnih veroizpovedi, si mi ne upamo zapovedati ene same. Kot se namreč spominjamo, je zapisano, da moramo Gospodu darovati prostovoljno, ne da bi nas k temu prisilil ukaz kogar koli. Kdor poskuša to urediti drugače, ravna očitno v naspotju z božjo postavo. Po pravici me tvoja pobožnost spodbuja k ravnanju, kakršno nam predpisuje božja postava.

Teoderikovo vlado do ok. 523/4 moremo označiti kot eno prav redkih obdobij verske tolerance v pozni antiki, ki je omogočala svoboden razvoj verskih skupnosti tako po večini arijanskih Gotov kot katoliških Romanov, pa tudi drugih manjših skupin (npr. Judov). Razvoj katoliške cerkve v Italiji v tej dobi osvetljuje dosti virov, obstajajo tudi dovolj izpovedni viri za njen razvoj v Dalmaciji v tem času (štiri pisma papeža Gelazija izražajo skrb za pravovernost v dalmatinski cerkvi, namreč boj proti pelagijanizmu in vklju­čevanje dalmatinske cerkve v boj proti monofizitizmu in akacijanski shizmi). V virih katoliške provenence je pri tem presenetljiva popolna odsotnost kakršnihkoli poročil o sočasnem obstoju arijanske cerkve v vzhodnogotski državi, in samo domnevati moremo, daje papež Gelazij (492-496), ki je napisal zdaj v celoti izgubljeno delo Adversus Arrium pole­miziral z arijanstvom pri Gotih. Katoliška cerkev v vzhodnogotski državi, ki je hitro in intenzivno reagirala na kakršne koli odmike od pravovernosti (monofizitizem, pelagijanizem, ostanki poganstva), je obstoj arijanske cerkve četrt stoletja skorajda ignorirala, prvi jasni primeri nestrpnosti so znani iz let 519/520. Obstoj in delovanje arijanske cerkve osvetljuje malo pisanih virov, ki se brez izjeme nanašajo na Italijo, zlasti na Raveno in Rim. Znanih je nekaj arijanskih škofov, duhovnikov in nižjih klerikov v Italiji (v celoti 27 pri­padnikov duhovnega stanu, med temi kar 18 ali dve tretjini iz Ravene, samo 4 med 27 so bili škofje, in 5 prezbiterjev, drugi nižji kleriki). Za območje vzhodnogotske države v vzhodnih Alpah (Sre­dozemski Norik), južni Panoniji (Savija in po 504/5 tudi Druga ali Sirmijska Panonija) in na zahodnem Balkanu (Dalmacija) ni presenetljivo znan noben gotski škof ali duhovnik. Viri tudi popolnoma molčijo o organizaciji arijan­ske cerkve, tako da se ne ve, ali je ta obstajala le v pomembnejših mestih, kot so bila Ravena, Rim in Verona, ali pa vzporedno s katoliško cerkveno organizacijo v večini pomembnejših krajev. V literarnih virih dokumentirano posedovanje cerkva v večjih mestih Italije, ki so po navadi stale zunaj mestnega obzidja ali znotraj ob­zidja na območju gotskega vojaškega garnizona, stran od katoliškega centra, in obstoj glavnih sestavnih delov religioznega življenja (npr. arijanski krst), vsega tega bi si brez ob­stoja arijanskih škofov in sploh arijanske duhovščine ne mogli predstavljati.

Za vzhodnoalpsko in panonsko območje se ni ohranil noben zapis, ki bi osvetljeval medkonfesionalne odnose v tem času, samo epitaf škofa Gavdencija iz Št. Pavla (Prebold) je bil zaradi aluzije na grozečo nevarnost v zadnjih dveh verzih hipotetično postavljen v zvezo z verskimi napetostmi med katoliškimi Romani in arijanskimi Goti ali celo v zvezo s poganskim nasiljem. Ker je datiranje napisa sporno, aluzija na ne­varnost pa preveč splošna, ostaja taka razlaga popolnoma hipotetična. Istočasni obstoj dveh ali več cerkva ali celo dvojnih cerkva z baptisterijem v eni naselbini, kjer je v posameznih primerih z materialnimi najdbami potrjen obstoj dveh etničnih skupin, romanske in gotske, problematizira razlago takih najdb, ki bi mogle kazati na sožitje obeh skupin in s tem versko toleranco v Teoderikovi dobi. Vendar pa iz pisanih virov poznani razvoj medetničnih in medkonfesionalnih odnosov v Italiji zahteva veliko previd­nost pri takšnem sklepanju. Upoštevati je treba, da niso bili redki prestopi Gotov v katoliško vero (nasprotno pa primeri prestopov katoliških Romanov v arijanizem niso znani), zato v Teoderikovi dobi ne moremo preprosto označiti gotske skupnosti za arijansko, romanske pa kot katoliško. Šele Justinijanov program prihodnje ureditve cesarstva in zlasti gotsko-bizantiska vojna sta poenotila predstavo o Gotih kot eni etnični in  verski skupini ("barbarski" Goti so arijanski heretiki). Po analogiji z razmerami v Italiji, kjer je bilo na podlagi pisnih virov in arheoloških raziskav za ta čas ugotovljenih vsaj 5 (in največ 10) krajev z arijanskimi cerkvami, bi pričakovali obstoj arijanskih cerkve­nih struktur v naslednjih primerih:

v  v krajih, kjer so bile strnjeno naseljene germanske (gotske) skupine, kot so bili npr. Lucristani v Posočju (Cassiodorus, Variae, z mnenjem, da gre za gotsko skupino na območju Vipavske doline) ali Gothi Saviji in Dalmaciji (Variae). V dosedanjih arheoloških raziskavah na ozemlju Slovenije je bila odkrita ena vzhodnogotska nekropola (Dravlje pri Ljubljani) in nekaj nekropol z znatno udeležbo Vzhodnih Gotov, npr. Rifnik in Kranj, vendar v nobenem primeru ni poznana naselbina ali celo v njenem okviru objekti, ki bi mogli prispevati k rešitvi navedenega vprašanja).

v  krajih, ki so bili sedeži gotskih funkcionarjev in gotskega plemstva, npr. Siscia kot središče province S(u)aviie (Cassiodorus, Variae).

v  v krajih, ki so bili vojaško izpostavljeni in so zato imeli vojaške posadke pod poveljstvom visokih funkcionarjev gotskega rodu npr. Sirmij kot središče Sirrnijske Panonije (pohod proti Gepidom 504/5 sta vodila Pitzia in Herduic; 508 je bila ustanovljena Pannonia Sirmiensis),  Salona kot središče v vojaški upravi združenih Dalmacije in Savije , civilni (sodni) funkcionar v Saviji (Siokiji) Fridibadus in po imenu neznani funkcionar za kvarnerske otoke, morda tudi Teurnija kot središče Sredozemskega Norika v tem primeru nosi tamkajšnji funkcionar po funkciji verjetno dux ro­mansko ime in je bil verjetno katoliški Roman).

S propadom gotske oblasti v južnem delu noriškega in panonskega ozem­lja že v zgodnji dobi gotsko-bizantinske vojne (najkasneje 537) so gotske državne strukture, s tem pa gotovo tudi arijanske cerkvene strukture, če so sploh bile, nehale obstajati. Nova bizantinska oblast namreč ni priznavala verske tolerance, z eno samo izjemo: germanski federati v bizantinski vojski so na podlagi Justinijanovega zakona iz leta 527 lahko izpovedovali arijanizem. Če bi sodili po razvoju v Italiji, bi lahko sklepali, da so bile arijanske cerkve opuščene ali pa so prišle v posest katoliške cerkve in s tem izgubile zna­čilnosti arijanskih cerkva. Zaradi tega je zelo težko samo na podlagi materialnih najdb označiti kako cerkev za arijansko, če za to v pisnih virih ni nobene potrditve. Najpogostejša, nikakor pa ne nujna zna­čilnosti teh cerkva je bila, sodeč po primerih iz Italije in od drugod, njena na določen način periferna lega:

Ø zunaj obzidja (Ravena, Neapelj)

Ø na robu mesta (Konstantinopel, do ukinjenja 526), v bližini vojaškega garnizona oz. v bližini večje koncentracije Gotov (Rim, Ravena), vsekakor v poudarjeni oddaljenosti od katoliškega središča, ki je imelo centralno in s tem pomembnejšo lego.

Na obravnavanem območju je bila izražena domneva o sočasnem obstoju katoliške in arijanske cerkve v tem času za več poznoantičnih naselbin v Sredozemskem Noriku in eno na južnem robu Druge Recije, v Dalmaciji pa za Salono ter nekaj cerkva v kontinentalnem delu province. Te naselbine so: Sv. Hema, Lavant, Oberlenz, Rifnik, Teurnija, z zadržki tudi Grazerkogel in Duel, v Drugi Reciji Sabiona, na ozemlju pro­vince Dalmacije pa Salona ter Skelani in Založje v Bosni. V Teurniji je stala cerkev zunaj obzidja, na Rifniku, v Lavantu in Oberlienzu so bile cerkve zgrajene na istem prostorskem arealu, vendar v medsebojni oddaljenosti 50-100 metrov, v Sabioni pa je ena cerkev stala na vrhu vzpetine, druga pa ob njenem vznožju. Pri sv. Hemi ima vsak od cerkvenih kompleksov svoj baptisterij, drugod pa se tega zaenkrat ne da potrditi. Samo na Rifniku je druga (domnevno arijanska) cerkev glede na dimenzije bistveno manjša in skromnejša od glavne cerkve, v drugih primerih je velikost objektov primerljiva. Arhitekturni elementi ne omogo­čajo zanesljive določitve pripadnosti posamezne cerkve. Vprašanje je še toliko bolj zapleteno, ker v vzhodnogotski dobi ne moremo potegniti jasnih mej med etnično in  konfesionalno opredelitvijo, saj je precej Gotov prestopilo v katoliško vero. Viri, ki se nanašajo na razvoj me­ništva na Vzhodu (zlasti v Palestini), opozarjajo na možnost nastanka več različnih cerkva tudi v primeru (dveh ali več) različnih etničnih in jezikov­nih (v tem primeru sicer meniških) skupnosti z isto (katoliško) konfesional­no pripadnostjo. V takem primeru je bila podlaga za nastanek različnih cerkva v enem kraju le različen (liturgični) jezik v meniških skupinah z različnim etničnim izvorom. Navsezadnje bi mogla lega zunaj obzidja ali v poudarjeni oddaljenosti od osrednje cerkve v naselbini kazati tudi na obstoj meniške skupnosti. Vsekakor se zdi, da so vzroki za na­stanek dveh ali več prostorsko ločenih cerkva, ki zaradi prevelike medse­bojne oddaljenosti niso mogle nastopati kot dvojna cerkev, različni. Pri tem je obstoj dveh etnično in konfesionalno različnih skupnosti verjetni, nikakor pa ne edini možni vzrok za ta pojav.

Etnična podoba v vzhodnogotski dobi je bila zelo pisana. V mejah gotske države, v provincah Savija in Druga Panonija, so prebivali Romani, Gothi, barbari in antiqui barbari (Cassiodorus, Variae). Za slednjimi se verjetno skrivajo že ob koncu 4. stol. pokristjanjeni Markomani-(Alamani)-Svebi, zlasti številni v provinci Saviji, ki se v šte­vilnih virih pojavlja v obliki Suavia, torej kot dežela Svebov, in ne pokrajina ob Savi (Sokol je imel zadržke do te razlage zaradi zelo redkih takšnih najdb, saj je bila doslej odkrita le ena manjša alamanska nekropola v Rakovčanih pri Prijedoru iz ok. 500­,550; na slovenskem ozemlju so alamanski elementi navzoči le v Dravljah in morda na Rifniku. Ljudstva v sosedstvu, na ozemlju Valerije in Prve Panonije, ki so ogrožala Savijo in Dalmacijo, se označujejo kot extraneae gentes. Ta pisana podoba ljudstev se je po verski pripadnosti delila v tri skupine. V najštevilčnejšo, ki so jo sestavljali katoliki, so spadali poleg Romanov in morda posameznih Gotov tudi nekateri barbari in antiqui barbari, v sosedstvu vzhodnogotske države pa v tem času tudi Langobardi, ki so do ok. 547 prebivali na severnopanonskem območju. Kot arijanci ,so se (večinsko) opredeljevali Goti, v sosedstvu gotske države pa Gepidi in Heruli , čeprav sta slednji dve ljudstvi ohranili mnoge elemente poganstva, kakor so ohranile mnoge poganske navade tudi skupine barbarov, ki se sicer označujejo za katoliške kristjane. Kot poganske  ozna­čuje po nastanku nekoliko kasnejši zapis, ki pa slika razmere v tridesetih letih 6. stoletja, pet zahodnogermanskih skupin (Alamani, Sasi, Turingi, Franki in Svebi), Alane in že v tisti dobi na severnopanonskem območju navzoče skupine Slovanov. Te skupine se namreč omenjajo v pesmi škofa, Martina iz Brage na Portugalskem iz leta 558. V epigrafskem posvetilu tedaj zgrajene cerkve v samostanu Dumio pri Bragi je avtor, sam Pannoniis genitus (ok. 510-520), omenil svoje mladostne misijonarske podvige v do­movini, najverjetneje po propadu vzhodnogotske oblasti (536), ko je bizantinska rekonkvista prinesla utrjevanje katoliških struktur in očitno omogočila tudi misijonske poskuse.

Misijon Martina iz Brage je bil usmerjen proti vrsti poganskih ali le šibko pokristjanjenih ljudstev in očitno tudi proti arijancem, saj se v pesmi ome­njajo tudi Rugus, Ostro­gorhus in Burgundio, druga arijanska ljudstva v sosedstvu  (Gepidi na ob­močju Sirmija in v porečju Tise, skupina Herulov na območju Basian v Drugi  Panoniji, majhne skupine Skirov med Donavo in spodnjo Tiso) pa se v pesmi ne omenjajo in jih očitno Martinovo misijonsko prizadevanje ni doseglo. Presenetljivi sta za ta čas omemba (tedaj arijanskih) Burgundov, katerih navzočnost na panonskem območju se omenja nazadnje sredi 5. stoletja, in omemba Rugijcev, katerih drobci so očitno tudi po porazu v vojni proti Odoakru 487/8 in pridružitvi Vzhodnim Gotom ostali na severnopanonskem območju. Identifikacija imen Nara in Datus ostaja sporna (Naristi, Dačani ali Dan(c)i?), omemba Panonijcev pa je v tem kontekstu nenavadna, saj je bilo staroselsko prebivalstvo pokristjanjeno (Se za tem imenom skrivajo  t.i. Skamari?). Vsekakor velja poudariti, da se med petnajstimi ljudstvi, katerih pripadniki naj bi po Martinovi zaslugi spoznali krščanstvo, omenjajo - tudi Slovani, ki so se v tem času že pojavili na srednjedonavskem območju.