RIMSKO PROVINCIALNO PREBIVALSTVO IN "BARBARSKI" PRIŠLEKI OB KONCU 4. IN V ZAČETKU 5. STOLETJA

Vprašanje odnosa med različnimi etničnimi in (vsaj) tremi verskimi sku­pinami (katoliki, arijanci, "pogani") se je na vzhodnoalpskem in srednjedo­navskem območju v zelo razgibani dobi od zadnje četrtine 4. stol. dale kazalo ob različnih priložnostih in na različne načine; najizraziteje kot razmeroma trdo ravnanje "barbarskih" zmagovalcev ali zavojevalcev z rim­skimi (romanskimi) vojnimi ujetniki oziroma sploh z romanskim prebi­valstvom v osvojenih pokrajinah, ter kot po navadi sicer po obsegu in re­zultatih skromni poskusi katoliške cerkve, da bi zanesla krščanstvo v barbarski svet in s tem posredno ublažila pritisk "barbarov" na katoliško staroselsko prebivalstvo. V pregledu navajamo le zglede, ki so v virih bolje dokumentirani in posebej značilni, v prepričanju, da tudi manjši izbor omogoča izoblikovanje nekaj ugotovitev glede vprašanja večje ali manjše kon­fliktnosti med različnimi skupinami oziroma vprašanja medsebojne toleran­ce ali netolerance.  

Prihod "barbarskih" ljudstev v rimske province srednjega Podonavja in naselitev teh skupin na podlagi federatskih pogodb na ozemlju rimskega cesarstva sta povzročila vrsto novih vprašanj, ki se ne tičejo samo pravne ureditve razmerij med rimskim prebivalstvom in prišleki, temveč se kažejo tudi v medčloveških odnosih in na konfesionalnem področju kot odnos med pripadniki različnih veroizpovedi. Ta vprašanja so bila ob koncu 4. stol. še bolj zapletena tudi zato, ker so bili v podonavskih provincah rimskega cesarstva najmanj do leta 381 sorazmeroma številni in ponekod tudi vplivni pripadniki arijanskega krščanstva. Zapleteni odnosi med različnimi etničnimi in konfesionalnimi skupinami so se jasno pokazali pri dogodkih v Petovioni okrog leta 380. Te dogodke osvetljujejo viri v zvezi z oglejsko sinodo 381, na kateri so odstavili zadnje arijanske škofe v Iliriku in s tem  zrušili organizacijsko podlago arijanske cerkve med pripadniki rimskega cesarstva. Iz zapisnika zaslišanja arijanskega duhovnika Atala iz Petovione, ki je za­stopal na sinodi nenavzočega petovionskega škofa Julijana Valensa, je razvidno, da je bil Atal ob dveh navzočih vplivnih arijanskih škofih iz Ilirika povsem marginalna osebnost. Njegov nastop ne izpričuje kake teološke izobrazbe, saj se je proti obtožbam branil z doslednim molkom. V treh pismih so sinodalni škofje obvestili cesarje Gratijana, Valentinijana H. in Teodozija o namenih in rezultatih sinode. V enem od teh pisem so opisali zmedene in deloma dramatične razmere v petovionski skupnosti v času neposredno pred sinodo (ok. 380). Sinodalno pismo, ki je sicer močno propagandne narave in vsebuje šte­vilna pretiravanja, opisuje navezavo stikov med lokalnim arijanskim škofom in Goti, ki so se najverjetneje poleti 380 pojavili pred Petoviono.

"Izdaja" mesta in gotski prevzem oblasti sta po našem mnenju realna zgodovinska dogodka, saj ob negativnih oznakah arijancev v zapisniku sinode nastopajo drugi izrazi, nikdar pa ne besede, ki bi označevale "razrušenje", "izdajo" ali "sramotni zločin" (eversio, proditio, nefandum scelus). "Izdaja", ki naj bi jo zagrešil škof, pa ni imela katastrofalnih posledic, kot so nekdaj domnevali in kot bi kazala aluzija na nesrečo, ki je v istem času zadela Murso (sedaj Osijek; aludira na uničenje mesta), ali kot bi kazal šest desetletij poznejši primer Marga (Orašje ob izlivu Morave). Očitno ta začasni gotski prevzem oblasti v Petovioni ni povzročil dramatičnih pretresov in se je verjetno pokazal, kot kaže časovno in prostorsko najbližji primer gotskega pustošenja okolice Ogleja (usoda mesta — verjetno le obleganje in nato umik Gotov – iz virov ni povsem jasna) od pozne jeseni 401 do pomladi 402, kot ropanje živine, pustošenje polj in ugrabljanje moških, da bi pozneje dobili zanje odkupnino. Petovionski primer kaže, da so se tedaj nekatera mesta na panonskem območju izognila najhujšemu osvojitvi, po­boju in/ali zasužnjenju dela prebivalstva ter begu preostalega prebivalstva in so zaradi različnih okoliščin in vzrokov ob ponekod večji, drugod manjši škodi preživela začasno barbarsko okupacijo. Z usodo Petovione je primerljiva usoda mest, ki so bila med koncem 4. in sredo 5. stol. v kritičnih trenutkih zelo ogrožena od barbarov ali tudi padla v njihove roke (npr. Singidunum, Sirmium in Naissus 441 ali na severnoitalskem območju Akvileja v letih 401/2, 408 in 452 ter Mediolanum 452) vendar so si pozneje opomogla in v 6. stol. spet prevzela vlogo pomembnih upravnih in cerkvenih središč.