OBDOBJE VOJAŠKIH CESARJEV (235-284)

Tista razvojna smer rimske države, kot se je nakazovala v dobi severske dinastije, je v obdobju vojaških cesarjev dobila povsem jasne oblike. Njena glavna značilnost je bilo vojno stanje v državi, ki se je začelo že leta 160, v dobi Marka Avrelija, in je s presledki trajalo skozi celotno 3. stoletje. Vojno stanje je v tem času postalo normalno. Te vojne so bile bodisi defenzivne proti zunanjemu sovražniku, ki je vdiral na rimsko ozemlje, bodisi državljanske med raznimi armadnimi skupinami, ki so skušale svoje pretendente spraviti na prestol. Tako obrambne vojne z zunanjim sovražnikom kakor državljanske vojne so potekale na ozemlju rimske države, zaradi česar je trpelo njeno prebivalstvo. Nenehne vojne in s tem povezana plenjenja in pustošenja so prizadela gospodarsko produktivnost mest in dežele, zmanjšale trgovino in masovno obrtno proizvodnjo na minimum, zrušile red in zakonitost ter ogrozile življenje in imetje. Armade, ki so bile udeležene v vojnah, so lahko preživele samo z vedno hujšim izžemanjem produktivnih slojev družbe, in to v času, ko je bila proizvodnja tudi sicer prizadeta zaradi vojnih razmer. Država je zmanjšala vrednost denarja in skušala čim več iztržiti iz državljanov, vendar ti ukrepi dostikrat niso bili učinkoviti ali pa so imeli celo nasprotne učinke. Mnogi, ki niso mogli prenesti pritiska države, so bežali, se družili v roparske skupine in s tem še bolj rušili pravni red, gospodarsko življenje in občutek varnosti. Veleposestva so postajala vse bolj samostojna, kar je neugodno vplivalo na gospodarstvo mest. Mnogi pripadniki nekdaj premožnih slojev so obubožali in se skušali izogniti obveznostim do države. Ena od negativnih potez, ki jih je prinesla vojna, je bilo razčlovečenje, vidno v moralnem propadanju in nasilju; vojna je uničila človeško dostojanstvo, v dolgem vojnem stanju se je država vse bolj barbarizirala. 

Razdeljeno rimsko cesarstvo leta 271 n. št.

V imenovanju vojaških cesarjev so pomembno vlogo začele igrati podonavske legije. Te so pomagale že prej Vespazijanu, dvignile pa so tudi Septimija Severa in Decija. Med njimi so bili zarotniki, ki so ubili Galijena in za cesarja proglasili Klavdija Gotskega (268 - 270).

Klavdij II. ,,Gotski’’ 269 zmaga nad Goti pri Naissu (Niš). V Narbonski Galiji in Španiji premaga uzurpatorje. Umrl je zaradi kuge pri Sirmiju 270.

Nasledil ga je Avrelijan (270 - 275). Za cesarja ga okliče vojska v Sirmiju. Bil je sposoben vojak. Prvo leto je bil poražen s strani alamanskih Jutungov v severni Italiji. Zaradi strahu so Rimljani okoli Rima zgradili 19 km Avrelijansko obzidje. Avreljan je štiri naslednja leta dosegal velike uspehe in rešil ogroženo cesarstvo: premaga Vandale in Jazyge v Panoniji, Jutunge v Italiji, Gote in Karpe v Podonavju. Južno od Donave formira Dacijo s središčem v Serdici. 271 gre na kraljico Zenobio, ki ni želela več priznavati rimske oblasti. Pri Antiohiji zmaga. Ko se je vračal, spet pride do upora. Zatrl ga je z masakrom. Zatrl je tudi upor v Egiptu. 273 mu Terticus preda Galsko cesarstvo, ker ne more obvladovati Germanov.

Uvedel je mnogo administrativnih novosti, ki so bile splošnega državnega pomena, nekaj pa tudi v korist prebivalcev Rima. Začel je novčno in finančno reformo, da bi zaustavil inflacijo. Propagiral je kult sonca. Ubijejo ga zarotniki 275 na poti na vzhod. V enem desetletju, v času od Avreljanove smrti do Dioklecijana, so bili proglašeni in zrušeni številni cesarji.

Tacit (275 - 276): stari senator, za cesarja proglašen s strani senata, prizna ga tudi vojska, umrl je v boju z Goti v Mali Aziji. Brat Florijan (276): je bil imenovan za cesarja od skupine legij, druge pa ga niso priznale, umorijo ga zarotniki iz sirskih in egipčanskih legij, ki ga niso priznale.

Prob (276 - 282): za cesarja so ga proglasile sirske in egipčanske legije, rodil se je v Sirmiju, vladal je 6 let, odbijal Vandale ob Donave, osvobodil Galijo Burgundov, Vandalov in Longionov. Dopustil je Bastarnom, Gotom, Vandalom idr., da so se naselili na območju cesarstva. Gradil je utrdbe južno od Rena. Ko je že mir, ga ubijejo v Sirmiju.

Pretorski prefekt Kar (282 - 283) je bil imenovan s strani rimske vojske v Reciji, vladal je eno leto. Odšel je čez Evfrat, zavzel perzijsko prestolnico, a je umrl na poti v Mezopotamijo.

Karova sovladarja, sinova Numerijan (283-284) in Karin (283-285) ga nasledita. Že ko je vladal njun oče sta imela naziv cesarja, po njegovi smrti pa sta postala Avgusta. Hitro sta bila odstranjena. Numerijana na vzhodu, pri umiku iz Mezopotamije, ubije Aper (prefekt pretorij), njega pa ubije Dioklecijan. Karin pa na zahodu 285 pri Veroni porazi panonskega uzurpatorja Julijana. V bitki pri Margi med Dioklecijanom in Karnom slednji zmaga, a ga zaradi osebnega spora ubije neki oficir.