"BARBARSKO" NASILJE IN REDKI PRIMERI VERSKE TOLERANCE V DRUGI POLOVICI 5. STOLETJA

Pretežno netoleranten odnos na verskem področju je značilen tudi za ob­dobje po propadu hunske države, ko so srednjedonavsko območje obvlado­vala predvsem vzhodnogermanska ljudstva (Vzhodni Goti, Gepidi, Heruli, Skiri, Rugijci), manj pa je bilo na tem območju zahodnogermanskih (Suebi, Turingi, Alamani) in negermanskih (Sauromatae ali Sarmatae, Cemandri, Sadagarii, Alani, ostanki Hunov itd.) skupin. Po virih je bila etnična podoba tega območja v tej dobi zelo pisana in razgibana: Jordanes navaja kak ducat imen ljudstev, Sidonius Apollinaris našteva na tem območju in v njegovem sosedstvu za leto 458 kar 18 imen ljudstev. Če upoštevamo še skupine znotraj socialno, versko in kulturno heterogenega staroselskega prebivalstva, ki v tej dobi tudi stopajo na pot etnogenetskih procesov (kot npr. Skamari), postane podoba še bolj pisana (o poselitvenih in političnih razmerah na srednjedonavskem območju v tej dobi. Odnose med različnimi skupinami, ki sežejo ob pri­kazu vojaško-političnih razmerij v osebno religiozno sfero, osvetljujejo prav redki viri.. Skoraj vsa takšna poročila posredujeta dva hagiografska spisa z začetka 6. stoletja, ki slikata razmere v drugi polovici 5. stoletja: Evgipijev življenjepis sv. Severina in Enodijev življenjepis asketa Antonija Lirinškega .

Na območju Obrežnega Norika, ki so ga obvladovali Rugijci, zlasti v zadnjem desetletju svojega bivanja v "Rugilandu" (ok. 476-488), in obliko­vali nekakšen protektorat nad preostalimi Romani, se je odnos med arijan­skim germanskim ljudstvom in katoliškimi Romani  kazal v dvojni obliki. Rugijska kralja Flakcitej in njegov naslednik Feva sta – očitno z večino  ljudstva – zastopala tolerantno stališče, zlasti potem ko je prišel prvi pod vpliv sv. Severina kot vodilne duhovne in politične avtoritete med Romani, drugi pa je v tem razmerju ostal. Rugijci niso rušili cerkvene organizacije katoliških Romanov, tudi niso nadlegovali romanskih podložnikov, nasprotno, v Severinu so videli tudi svojega dobrot­nika. Pri tem vir ne omenja, ali (in če, v kakšni obliki) je bilo versko življenje arijanskih Rugijcev organizirano, saj uporablja zanje le ustaljeno splošno oznako – krivoverci. Poleg večinske tolerantne smeri je obstajala tudi sprva manjšinska netolerantna, ki jo je zastopala Fevova žena, kraljica Gizona, po rodu iz gotske kraljevske družine Amalijcev. Ta je zagovarjala trši odnos do Romanov, ki se je kazal na dva načina: (1) kot hujša oblika gospodarskega izkoriščanja z ugrabljanjem Ro­manov ko suženjske delovne sile; (2) kot versko nasilje, ki se kazalo nasilnem prekrščevanju katoliških podložnikov, tako kot se je po poročilu papeža Leona v pismu oglejskemu škofu Niketu dogajalo v hunski dobi. Ti poskusi so se nanašali le na osrednji, Rugijcem najbližji del Obrežnega Norika (Faviana z okolico nasproti Kremsa), in so zajeli le manjši del prebivalstva, saj vir izrecno pravi, da je poskušala prekrstiti le "nekatere". Poleg tega se zdi, da so bili ti poskusi le posamični in kratkotrajni, saj se je kraljica podredila moževi politiki, čeprav (kot se zdi) le nerada. Očitno opisanega primera ni mogoče posplošiti, temveč gre le za odstop od do­govora o tolerantnem obnašanju, katerega je dosegel Severin z obema rugij­skima kraljema. Zdi se, da je netolerantna, katoliškim Romanom sovražna politična usmeritev med Rugijci po Severinovi smrti vse bolj prevladovala. Morda je bilo ponovno in stopnjevano nasilje nad Romani v Obrežnem Noriku tudi dodatni (po Evgipiju poglavitni) vzrok za Odoakrov vojaški poseg proti Rugijcem v letih 487/488. Motivi za deloma prisilno prese­litev romanskega prebivalstva iz Obrežnega Norika v Italijo 488, po uniče­nju rugijske države, niso bili verski, temveč politični, in jih moremo razu­meti le v razvoju meddržavnih odnosov (Odoaker-cesar Zenon). Odoakrov ukrep leta 488, tj. evakuacija Obrežnega Norika, je razumljiv v sosledju tedanje meddržavne politike: Vzhodni Goti, ki jih je cesar Zenon poslal proti Odoakru v Italijo in ki so bili že na pohodu na zahod (poleti in jeseni 488 sicer še na območju Obrežne Dacije in Prve Mezije), bi lahko v primeru (pre)počasnega urejanja razmer v Noriku zaprli Odoakrovi vojski in množici civilnega prebivalstva dostop v Italijo.

Nasilno prekrščevanje katoliškega prebivalstva v Obrežnem Noriku, ki so ga opravljali arijanski Rugijci, v tisti dobi ni izjemen pojav. V istem ob­dobju je na območju Odoakrove države (Italija, zahodni Balkan, Sredo­zemski Norik, Savija in Druga Panonija) sicer vladala verska toleranca, saj se kralj, sam arijanec, skorajda ni vmešaval v cerkvene zadeve in tudi na strani katoliške cerkve niso znani primeri polemike proti arijanizmu ger­manskega kralja, njegovega dvora in njegove vojske. Čisto drugačne so bile razmere v vandalski Afriki, kjer je pod vlado Geiserika II. prišlo do hudega, skoraj osem let trajajočega preganjanja katoliške cerkve (od 477 do kraljeve smrti decembra 484). V vandalski Afriki gre za prostorsko sicer zelo oddaljeno, vendar istodobno in vsebinsko podobno dogajanje kot v Obrežnam Noriku pod oblastjo Rugij­cev, zato je primerjava vmestna. Medtem ko je nasilno prekrščevanje v Noriku zadelo le malo katoličanov, le "nekatere" – očitno le laike, saj Evgipij (tako kot pred njim papež Leon) ne omenja nobenega primera takšnega nasilja nad kleriki ali menihi – pa je v istem obdobju v Afriki veliko število laikov in klerikov pod hudimi grožnjami prestopilo v arijanstvo. Z vprašanjem prisiljenih prestopov v arijansko herezijo se je spoprijel papež  Feliks Ill., ki je sklical marca 487  v Rimu  sinodo italskih in afriških škofov. Sinodalni sklepi so določali za primere odpada od katoliške vere hude kazni, zlasti za pripadnike duhovniškega stanu. Za škofe, prezbiterje in diakone je bila ne glede na povod za odpad od vere predpisana dosmrtna pokora. Za druge nižje klerike, menihe in laike, ki so prostovoljno prestopili v herezijo, je bila kot pogoj za ponovno sprejetje v krščansko občestvo predpisana najprej "čakalna doba" treh let, nato sedem let po­kore pod škofovim nadzorom in še dve leti čakanja na ponovno obhajanje, ko so spokorniki smeli sodelovati le pri molitvi. Za tiste, ki so bili prisiljeni v ponovni (arijanski) krst, je sinoda pod papeževim vodstvom predpisala triletno čakalno dobo (inter audientes, kot za katehumene), nato škofovo polaganje rok in ponovni sprejem v krščansko občestvo. Blažji postopki so veljali za mladoletne, delni spregled pokore je bil mogoč le v primeru bližajoče se smrti. Kdor je iz kakršnih koli razlogov odpadel od katoliške vere, ni mogel pričakovati, da bo lahko kmalu sprejet v duhovniški stan. Opravljanje pokore so nadzorovali lokalni škofje in duhovniki. Vsekakor je Feliks  III. leta 487 določil za ponovni sprejem odpadnikov v cerkveno občestvo precej težje pogoje kot skoraj točno tri desetletja pred tem papež Leon, ki v pismu oglejskemu škofu ni predpisal dolžine pokore, temveč je to prepustil škofovi presoji. Rimska sinoda pod Feliksom III. je namreč predpisala za primer prostovoljnega prestopa v herezijo kar dvanajstletno dobo pred sprejemom v cerkveno občestvo, v primeru prisiljenega prestopa pa tudi triletno dobo, in le v primeru, ko je prizadetemu grozila smrt, sta določila oba papeža delni ali popolni spregled pokore.

Sinodalni sklepi so bili takoj poslani v Afriko, nato pa vsem cerkvam na Zahodu. Leto dni kasneje, marca 488, je poslal papež pismo s ponovno potrditvijo sinodalnih sklepov vsem škofom, ki se nahajajo v raznih provincah.

Temeljne odločitve o tem, kako ravnati s prekrščenimi katoliki, so bile spre­jete marca 487, torej okrog pol leta pred Odoakrovim pohodom proti Rugij­cem, ki seje zaključil z odločilno bitko supra Danubium sredi novembra ali sredi decembra istega leta. Ti sklepi so bili ponovno potrjeni in razposlani vsem škofom v "raznih provincah" eno leto kasneje, torej pred drugim pohodom Odoakrove vojske proti Rugijcem (verjetno poleti 488). Zaradi poslabšanih odnosov med Romani in Rugijci moremo domnevati, da so bili sinodalni sklepi znani, morda celo aktualni tudi v  Obrežnem Noriku, kjer je v letih po Severinovi smrti (482) "radikalna" stran na rugijskem dvoru (kraljevi brat Ferderuh, "upravnik" Faviane) začela uporabljati nasilje nad Romani.

Pojavne oblike razmerja poganskih germanskih ljudstev do krščanskih Romanov v tej dobi so bile surove. Poleg ugrabljanja ljudi se omenjajo ob vojaških zmagah poboji premaganih, pri čemer viri od konca 4. stoletja dalje poudarjajo posebej nasilno ravnanje s pripadniki duhovnega stanu in barbar­sko onečaščanje cerkva (prim. opis barbarskih plenitev v podonavskih in balkanskih provincah po 378, ki ga posreduje Hieronymus). Salvijan sredi 5. stoletja najprej omenja, da so "vsi barbari bodisi pogani bodisi heretiki" in med prve prišteva Sase, Franke, Gepide, Hune, Alamane in Alane, v nadaljevanju pa meri na misijonske uspehe med različnimi barbari, ki so se že srečali s krščanstvom (Huni, Sasi, Franki, Skiti in Gepidi), vendar pa niso spremenili svojih surovih življenjskih na­vad. Te so se pokazale zlasti ob stikih s pripadniki duhovnega stanu. Kleriki so bili po eni strani že zaradi svojega položaja v skupnosti posebej izpostavljeni nasilju, po drugi strani pa so v njih videli tiste žrtve, ki bodo bogovom najbolj dopadljive- Enodij piše, da so verjeli, da se njihovi bogovi omehčajo z ubijanjem ljudi, jeza bogov  pa preneha s prelitjem nedolžne krvi. Kot se zdi, tudi kraj eksekucije – cerkveni objekt – ni bil izbran po naključju. Po Evgipijevem poročilu so Svebi po zavzetju Batave malo po 476 domačega duhovnika umorili v krstilnici, Heruli pa so po zavzetju Jovijaka malo kasneje odvedli množico ujetnikov, zajetega duhovnika pa obesili na vislice. Enodij ne poroča o posameznih dogodkih, pač pa daje splošno sliko razmer na panonskem območju v letih po Severinovi smrti. Obenem ta zapis nedvoumno omenja običaj človeškega žrtvovanja med različnimi germanskimi ljudstvi v srednjem Podonavju. Primerjava Enodijevega poročila o ravnanju poganskih "barbarov" s krščanskim romanskim prebivalstvom z ustreznim odlomkom iz pisma pa­peža Leona oglejskemu škofu Niketu kaže na to, da je odnos posameznih poganskih germanskih ljudstev do vojaško podrejenega romanskega krščan­skega prebivalstva proti koncu 5. stol. sporadično dobil še bolj grobe in na­silne oblike. Ne omenjajo se več primeri siljenja ujetnikov v poganske rituale  kot tri desetletja  pred tem v hunskem vojnem ujetništvu, temveč njihovo pobijanje. Pri tem naj bi Germani (Franki, Heruli in Sasi) opravljali žrtvovanja ljudi, za katera naj bi po Enodijevem poročanju najraje namenjali pripadnike katoliške duhovščine. Zdi se, da so Germani v tej dobi v posameznih primerih še opravljali žrtvovanja ljudi, saj to navado med njimi poleg navedenega Enodijevega poročila omenjajo tudi drugi sodobni pisci. Poročilo o človeškem žrtvovanju pri Herulih (Prokopij, Bellum Gothicunl; za njihove skandinavske sorodnike Gavte prim. Bellom Gothiculu ) se nanaša na isto dobo kot Enodijevo poročilo, aluzija na obstoj teh navad pri Gepidih je nekoliko starejša, pri Frankih pa mlajša, saj se nanaša na sredo 6. stol. (Prokopij, Bellum Gothiculn). Te navade se omenjajo tudi pri Gotih, in sicer v zgodnji dobi (Prokopij, Bellum Gothicunl; Jordanes), pa tudi v začetku 5. stoletja (npr. pri etnično zelo raznoliki, po večini vzhodnogotski Radagaisovi skupini leta 405; Augustinus, Civitas Dei; Orosius, Historiae adversus paganos). Za obstoj te navade pri Alamanih sredi 3. stol. obstaja celo materialna potrditev.