LETA OSAMOSVAJANJA

V drugi polovici osemdesetih let se je Jugoslavija znašla v slepi ulici. Politična in gospodarska kriza se je poglabljala, državni in zvezni komunistični vrh pa sta se izgubljala v boju za oblast, v katerem so s povezovanjem komunističnih in nacionalističnih gesel prevzeli iniciativo srbski komunisti s Slobodanom Miloševićem na čelu. Ti so leta 1988 nadaljevali z utrjevanjem in »združevanjem« Srbije. V Beogradu so sprožili postopek za revizijo srbske ustave in odpravo avtonomij Kosova in Vojvodine. Ker je bilo Kosovo pretrd oreh, so se najprej obrnili k Vojvodini. Vojvodinsko vodstvo, ki se je odpravi avtonomije upiralo, so poskušali prvič zrušiti julija. Ker prvi poskus ni uspel, so oktobra v Novem Sadu priredili »protestni miting«, na katerem je sodelovalo več kot 100 000 udeležencev iz vse Srbije. Vojvodinski voditelji so tokrat odstopili in prepustili mesto Miloševićevim pristašem.
 

Vojvodini je sledila Črna gora, ki so jo Miloševićevi privrženci – prav tako šele po drugem poskusu – »zavzeli« januarja 1989. Najdlje so se upirali kosovski Albanci. Toda Srbija je februarja 1989 sprejela novo ustavo, ki je odpravljala večino avtonomnih pristojnosti Miloševiću nagel pohod na oblast in nagla »združitev Srbije« ne bi uspela brez podpore državnega in zveznega partijskega predsedstva ter vojske. Ko so v državnem, partijskem in vojaškem vodstvu v Beogradu spoznali, da srbska »mitingaška« politika ogroža tudi njihov vpliv in avtoriteto, je bila Srbija že »združena«, Milošević pa njen nesporni vodja. Toda jugoslovanski vrh je v isti sapi, ko je popuščal Miloševiću in Srbiji, ostajal do Slovenije neprizanesljiv in je jeseni – po vojaškem procesu proti četverici – še stopnjeval pritisk na njene voditelje. Slovenski politiki, ki so jih v najvišjih jugoslovanskih organih nekajkrat previdno podprli le hrvaški predstavniki, so kritike in grožnje zavračali, obenem pa so – prepričani, da pogajalske možnosti še niso izčrpane – sklepali nove kompromise. To je povzročilo pravi vihar med opozicijo, ki je slovenskemu vodstvu očitala, da nadaljuje s politiko »barantanja in kapitulacij«, hkrati pa je poglobilo nesoglasja med slovenskimi voditelji, ki so se vedno bolj razhajali ne le ob vprašanju, kako se obnašati v Beogradu, temveč tudi, kako daleč popuščati javnim kritikam in opozicijskim skupinam doma.
 

Opozicijske skupine v Sloveniji so se namreč začele v drugi polovici leta 1988 organizirati in povezovati. Ker strankarsko združevanje zakonsko še ni bilo mogoče, so se nova združenja sprva oblikovala kot društva, ki so formalno delovale v okviru Socialistične zveze. Prva je bila – kot stanovsko združenje – že maja 1988 ustanovljena Slovenska kmečka zveza, od začetka leta 1989 pa so ji druga za drugo sledile Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko socialno gibanje, Gibanje zelenih in druga združenja. Politična pluralizacija slovenskega prostora je razdelila slovensko politično elito, ki dejstva, da se enostrankarski komunistični vladavini bliža konec, večinoma še ni bila pripravljena sprejeti. Toda brezobziren pritisk iz Beograda slovenskim voditeljem ni puščal veliko izbire. Med njimi se je proti koncu leta 1988 začelo prav tako uveljavljati spoznanje, da se komunističnim režimom izteka življenjska doba tudi drugod v Evropi in Sovjetski zvezi in je treba začeti razmišljati o alternativnih scenarijih za prihodnost. V vrhu Zveze komunistov, ki je že nekaj časa najavljala »sestopanje z oblasti«, so se v takšnih razmerah sprijaznili s političnim pluralizmom in so prižgali zeleno luč nastajanju političnih zvez, vendar s pogojem, da se te ne organizirajo kot samostojne in neodvisne politične stranke.
 

Slovenska oblast, novonastale zveze in druge opozicijske skupine so prvič skupno Spomladi 1989 se je tako kratko zdelo, da bodo grožnje in pritiski iz Beograda tesneje povezali slovensko oblast in opozicijo. Toda razlike v težnjah in predstavah so bile prevelike. Slovenski vrh je vztrajal pri zahtevi po »političnem pluralizmu brez strank«, glavne opozicijske skupine in Zveza mladine, ki se je že nekaj časa politično osamosvajala, pa so povsem naravno težile k preoblikovanju v samostojne politične stranke in uveljavitvi večstrankarstva. Oblast in opozicija sta se podobno kot v pogledih na politični sistem razhajali v gledanjih na slovensko in jugoslovansko prihodnost. Slovenska politična elita in nemajhen del slovenske inteligence si še nista znala predstavljati slovenskega življenja zunaj Jugoslavije in sta zagovarjala njeno preobrazbo v »asimetrično« federacijo, ki bo posameznim federalnim enotam omogočala, da same odločajo o notranjem pravnem in političnem redu. V nasprotju s tem je večina opozicije menila, da mora Slovenija čim prej postati suverena država in šele nato odločati o povezavah »z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope«. Oblast in opozicija se tako nista mogli sporazumeti o skupni programski izjavi, ki bi opredelila usmeritev prihodnje slovenske politike. Zato se je večina opozicijskih zvez maja združila okoli Majniške deklaracije, ki je povzemala glavne zahteve opozicije: suverena država »slovenskega naroda«, naknadno odločanje o prihodnjih zvezah z drugimi narodi, demokracija utemeljena na političnem pluralizmu ter spoštovanju človekovih pravic in Slovensko vodstvo je videlo eno zadnjih možnosti za globlje spremembe v Jugoslaviji v novi zvezni vladi, ki jo je od marca 1989 dalje vodil hrvaški gospodarstvenik in politik Ante Marković. Pripravil je ambiciozen program gospodarskih ukrepov, s katerimi naj bi nova vlada zajezila (tedaj že več kot 1000-odstotno) inflacijo, okrepila zunanjo likvidnost države in devizne rezerve, hkrati pa zagotovila delovanje trga in pravnega reda. Toda novi zvezni premier je podcenjeval jugoslovanska politična in nacionalna nasprotja. Vladni ukrepi, ki so omejevali količino denarja v obtoku, investicije in izvoz na vzhodnoevropski in sovjetski trg, so povzročali vsesplošno nezadovoljstvo na vzhodu in jugu države, težnje po povečanju pristojnosti Zveznih organov v Beogradu in Narodne banke Jugoslavije pa so naletele na odpor in kritike v Sloveniji in na Hrvaškem. Zvezna vlada se je tako lahko s prvimi vidnejšimi uspehi pohvalila šele leto po nastopu, politične razmere v državi pa so se kar naprej zaostrovale. V drugi polovici osemdesetih let je življenjski standard v Jugoslaviji padel na raven šestdesetih let. V takšnih razmerah in ob togem jugoslovanskem gospodarskem sistemu je imela slovenska vlada v Ljubljani malo možnosti za samostojnejšo gospodarsko politiko. Kar je lahko storila je bilo le, da je poskušala preprečiti nenadzorovano odlivanje zahodnih deviz v Beograd in v tujino, hkrati pa v lastni republiki zagotoviti nemoteno preskrbo z osnovnimi življenjski potrebščinami ter surovinami. Pri tem je poskušala slovenski izvoz v največji možni meri usmeriti na Zahod. Slovenija je v zadnjem desetletju obstoja Jugoslavije ob komaj 8,3 % jugoslovanskega prebivalstva ustvarjala 16,5 % skupnega državnega bruto proizvoda in kar 20 % vsega jugoslovanskega izvoza. Toda slovensko gospodarstvo, zlasti veliki industrijskih obrati, pa tudi živilska, tekstilna in farmacevtska industrija so bili še močno navezani na jugoslovanski prostor. V tej luči je razumljivo, da med slovenskimi ekonomisti in gospodarstveniki ni bilo glasnejših zagovornikov slovenskega odhoda iz Jugoslavije. Ni pa manjkalo kritikov jugoslovanskega gospodarskega sistema, ki so se zavzemali za večjo slovensko gospodarsko samostojnost, uveljavljanje tržnih odnosov ter neposredno povezovanje podjetij in republik med seboj in s tujino – brez posredovanja Beograda in federacije. Proti koncu osemdesetih let se je Slovenija res širše odprla tujemu kapitalu in posebej bilateralnemu gospodarskemu sodelovanju s sosedami.
 

Maja 1989 je postal predsednik zveznega državnega predsedstva Janez Drnovšek, kar pa ni pomembneje okrepilo slovenskega položaja v Beogradu. Drnovšek, ki je bil nekaj časa v V takšnih razmerah je začelo slovensko vodstvo poleti 1989 samo uresničevati zamisli o »asimetrični federaciji«. Posebna ustavna komisija v Ljubljani je pripravila dopolnila k slovenski ustavi, ki so v temeljih spreminjala slovensko razmerje do Jugoslavije, saj so poudarjala pravico do »samoodločbe« in »razdružitve«. Določala so tudi, da je mogoče izredno stanje v republiki razglasiti le s soglasjem republiške skupščine, obenem pa so na novo opredeljevala slovenske finančne obveznosti do Beograda in prepuščala republiškim organom in poslancem, da sami odločijo, kateri zvezni zakoni (zlasti kar zadeva gospodarstvo) v Sloveniji veljajo in kateri ne. Predlagana ustavna dopolnila so urejala še vprašanja o človekovih pravicah, političnih svoboščinah in uporabi slovenskega jezika ter za slovensko himno razglašala pesem Zdravljico pesnika Franceta Prešerna in skladatelja Stanka Premrla.
V spremenjeni slovenski ustavi naj bi tudi ne bilo več določila o vodilni vlogi Zveze komunistov, kar je odpiralo vrata preoblikovanju opozicijskih političnih zvez v prave politične stranke. Predlogi dopolnil k slovenski ustavi so sprožili v Srbiji in jugoslovanskem vrhu burne kritike in proteste, razdelile pa so tudi slovenske komuniste. Popuščanju opozicijskim skupinam in »prenaglemu sestopanju z oblasti« so nasprotovali zlasti nekateri pripadniki starejše komunistične generacije. Toda slovensko vodstvo, ki se mu je leta 1988 kot predsednik predsedstva republike pridružil Janez Stanovnik, protestom komunističnih gorečnežev in zahtevam zveznih političnih organov, naj odloži glasovanje o dopolnilih, ni več popustilo: 27. septembra 1989 je ustavne spremembe slovesno – ob spremljavi nove slovenske himne – potrdila republiška skupščina. Seje se je udeležil tudi predsednik zveznega predsedstva Janez Drnovšek in se na ta način javno solidariziral s slovensko politiko.
 

Srbijo in Črno goro je v dneh po sprejetju slovenskih ustavnih dopolnil zajel val protislovenskih demonstracij, na katerih so udeleženci pozivali k aretaciji slovenskih voditeljev, zahtevali orožje in spremembe slovenske ustave razglašali za »izdajo«. Ugovore iz Ljubljane, da se je »asimetrično« obnašal že srbski vrh, ko je enostransko spremenil srbsko V Beogradu so prepoved mitinga v Ljubljani razglasili za končni dokaz, da v »Sloveniji vladajo sile nasilja«. Slovenske oblasti so obtožili, da so pretrgale tradicionalne prijateljske vezi s »srbskim ljudstvom«, gospodarske in politične organizacije pa pozvali, naj (tokrat zares) bojkotirajo slovensko blago in prekinejo gospodarske in kulturne stike z najzahodnejšo jugoslovansko republiko. V naslednjih dneh je tako dejansko prišlo do množične prekinitve sodelovanja med srbskimi in slovenskimi podjetji, kar ni škodovalo le obema republikama, temveč je zadalo neprijeten udarec tudi zvezni vladi, ki je »svoboden in enoten jugoslovanski trg« razglašala za temelj svojega programa. Vendar se Ante Marković in njegova vlada s prekinitvijo srbsko-slovenskih gospodarskih stikov nista posebej obremenjevala. Predsednik zveznega izvršnega sveta je decembra optimistično razglasil protiinflacijski načrt, ki ga je zvezna vlada pripravila po nasvetih ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa. Zveznemu izvršnemu svetu se je z mešanico restriktivnih in liberalnih ukrepov ter trdnim tečajem dinarja v prvi polovici leta 1990 res posrečilo znižati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti razkrajanja države in njenega gospodarskega in političnega sistema. Zadnji je konec januarja 1990 izgubil drugi »nosilni steber« po Titovi smrti. V Beogradu se je 20. januarja sestal izredni 14. kongres jugoslovanskih komunistov, na katerem so srbski in zvezni politiki ter predstavniki vojske poskusili še enkrat »disciplinirati« slovenske »tovariše«. Toda slovenski zastopniki so, ko so bili njihovi predlogi za konfederalizacijo in demokratizacijo države drug za drugim preglasovani, kongres zapustili. Zadnji, 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije se je tako končal predčasno, jugoslovanski komunisti pa se na skupnem sestanku niso sestali nikoli več.
 

Razpad Zveze komunistov Jugoslavije ni povzročil večjega političnega pretresa, kar jasno kaže, kako oslabljena je bila že avtoriteta zvezne komunistične organizacije. Toda prepad med srbsko-črnogorskim blokom, kjer so komunisti ohranjali moč in vpliv, in zahodnim delom države, kjer so ju pospešeno izgubljali, se je še povečal. V Sloveniji so januarja 1990 na osnovi nove volilne zakonodaje, ki jo je sprejela republiška skupščina, Položaj strank je bil v predvolilnem boju precej neizenačen, saj so bivši komunisti, pa tudi socialisti in kandidati donedavne Zveze mladine uživali nemajhne ugodnosti. Kljub temu je na skupščinskih volitvah aprila 1990 zmagala koalicija Demos, ki je dobila 126 poslanskih mest (od skupnih 240), med posameznimi strankami pa je prejela največ glasov Stranka demokratične prenove (bivši komunisti). Med strankami Demosa so bili največje podpore deležni krščanski demokrati (13,3 %) in njihov voditelj Lojze Peterle je bil izbran za mandatarja prve nekomunistične slovenske vlade po letu 1920, ko je bila ukinjena Deželna vlada za Slovenijo. Volitve predsednika in članov predsedstva republike so potekale ločeno. V drugem krogu je dobil večino glasov (58,6 %) dotedanji predsednik ZKS Milan Kučan (protikandidat je bil predsednik Demosa Jože Pučnik). Demos je bil zelo pisana združba, ki so jo sestavljali tako pragmatični zagovorniki stališča, da Slovenija, nima druge izbire, kot da odide iz Jugoslavije, kakor tudi pristaši konservativnejših nazorov, ki so z vstopanjem v slovensko politiko obnavljali stare ideološke delitve. Vse to je vse od začetka obremenjevalo odnose v koaliciji in povzročalo napetosti med njenimi partnerji, ki so bili pod vtisom kritičnih razmer v državi prisiljeni iskati medsebojni konsenz.
 

Spomladi 1990 so prvič po vojni večstrankarsko volili tudi na Hrvaškem. Do volitev je nastalo okoli štirideset strank, na volitvah pa je zmagala Hrvaška demokratska zajednica (HDZ). V njenem jedru so bili ljudje, ki so bili v začetku sedemdesetih let žrtve komunističnih čistk in protiliberalne politike jugoslovanskega vrha, med drugim nekdanji partizani – kot Franjo Tuđman. Tuđman je bil ob prevzemu oblasti samozavesten, vendar tudi stvaren. Srbom na Hrvaškem zagotavljal, da bo nova hrvaška vlada spoštovala njihove pravice, hkrati pa se je zavzel za preobrazbo Jugoslavije v »konfederacijo«. Toda v srbskem in vojaškem vrhu so takšne zamisli še naprej trdovratno zavračali in razglašali večstrankarske Oblikovanje nove slovenske oblasti se je tako kljub pritiskom iz Beograda in vedno bolj zaostrenim hrvaško-srbskim odnosom nemoteno nadaljevalo. Maja 1990 se je prvič sestala novo izvoljena slovenska skupščina. Ta je izvolila vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta, v kateri so bili poleg pripadnikov Demosovih strank tudi nestrankarski ministri in celo aktivni člani bivše Zveze komunistov Slovenije. Kako protislovne so bile razmere kaže podatek, da so se novi ministri še podpisali pod staro prisego, ki je govorila o spoštovanju socialistične ureditve. Večina med njimi ni imela izkušenj z ministrovanjem, podrejeni uradniki v ministrstvih pa so jim bili marsikje – vsaj sprva, ko so prevzemali posle – precej nenaklonjeni. Vse to povzročalo težave, ki so bile nato predmet kritičnih komentarjev v časopisju, v radiu in na televiziji. Mediji z novo vlado tudi drugače niso bili posebej ljubeznivi in so politične spremembe v Sloveniji spremljali z nemajhnim nezaupanjem.
 

V resnici pa se je Peterletova vlada hitro znašla in do večjih zastojev v delovanju ministrstev in uprave v Sloveniji ni prišlo. Peterletova vlada je nadaljevala z dogovarjanji v Beogradu in je do jeseni 1990, ko je postalo jasno, da so reformna prizadevanja zvezne vlade Anteja Markovića propadla, večinoma podpirala njegovo gospodarsko politiko. Toda istočasno je nova slovenska vlada nadaljevala s pripravami na slovensko osamosvojitev. Poskus razorožitve Teritorialne obrambe je bil jasen znak, da vojaški in srbski vrh ne mislita na dogovarjanje. Slovensko ministrstvo za obrambo je začelo zato v dogovoru najvišjimi organi v republiki tajno (legalno pač ni bilo mogoče) oblikovati lastne oborožene enote, ki naj bi Slovenijo varovala pred nasilnimi posegi jugoslovanske armade. Hkrati je ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo vse potrebno za samostojnejše delo slovenske policije, zunanje ministrstvo pa utiralo pot slovenski diplomatski uveljavitvi v tujini.
 

Poleti in jeseni 1990 je sprejela vrsto osamosvojitvenih izjav in sklepov tudi republiška skupščina v Ljubljani. 2. julija je razglasila, da temelji »politični, gospodarski in Toda v Jugoslaviji je postajala vrnitev k miru iz dneva v dan manj verjetna. Srbija je sredi maja prevzela neposredni nadzor nad Kosovom in je konec junija razpustila pokrajinsko skupščino v Prištini. Avgusta 1990 je prišlo do prvih spopadov med hrvaškimi oblastmi in Srbi na Hrvaškem. Bilo je jasno, da se po srbsko-albanskem začenja še srbsko-hrvaški konflikt in da se na Hrvaškem odpira novo krizno žarišče. Kljub temu sta Slovenija in Hrvaška v začetku oktobra še enkrat, tokrat skupno, predlagali, da se Jugoslavijo preoblikuje v konfederativno zvezo; zgled naj bi ji bila evropska skupnost. V Srbiji so predlog zopet odločno zavrnili in vztrajali pri protipredlogu »moderne federacije« z močno osrednjo oblastjo. Za novo, skrajno napetost med Ljubljano in Beogradom so poskrbeli tudi v jugoslovanski armady, ko so svojim enotam ukazali, naj zasedejo prostore vodstva Teritorialne obrambe v slovenski prestolnici. Za trenutek se je zdelo, da bo prišlo do oboroženega spopada med slovenskimi teritorialci in vojsko, kar je še povečalo negotovost, ki so jo povzročale kaotične politične in gospodarske razmere. Markovićev gospodarski program je namreč že propadel, devizni trg je prenehal delovati in ljudje so začeli množično dvigovati devizne prihranke iz bank.
 

V takih okoliščinah so slovenske stranke sklenile, da bodo o samostojnosti Slovenije izvedle plebiscit. Skupščina je plebiscitna pravila sprejela v drugi polovici novembra, za dan plebiscita pa je določila 23. december. Glasovalci so odgovarjali na vprašanje, ali želijo, da postane Slovenija samostojna in neodvisna država ali ne. Glasovanja se je udeležilo več kot 93 % volilnih upravičencev in kar 88 % se jih je izreklo za slovensko samostojnost. Vseeno plebiscitni rezultat ni izzval samo navdušenja, temveč je stopnjeval tudi tesnobo in Medtem ko se pogajanja niso premaknila z mrtve točke, je Jugoslavija nezadržno razpadala. Miloševičevi komunisti, ki so se preimenovali v socialiste, so na srbskih volitvah decembra dosegli prepričljivo zmago. To jih je opogumilo, da so zveznemu premieru Markoviću in jugoslovanskemu finančnemu sistemu zadali nov, uničujoč udarec. Srbska narodna banka je namreč po tajnem sklepu srbske skupščine in brez vednosti zveznih oblasti januarja 1991 izdala za več kot 18 milijard dinarjev (okoli 2 milijardi nemških mark in več kot polovico celoletne državne primarne emisije) vrednostnih papirjev in bankovcev, s katerimi je nakupila devize, izplačala plače in pokojnine ter podprla deficitna srbska podjetja. Srbski vdor v jugoslovanski denarni sistem je nazorno razkril nemoč zvezne vlade. V Ljubljani in Zagrebu, so ostro kritizirali zvezne organe in sklenili, da ne bodo priznali novih obveznosti do federacije in novih dolgov tujini. V Sloveniji so celo napovedali uvedbo lastne valute, na katero so se pripravljali od jeseni 1990, ter sporočili, da deviznih rezerv, osnovnega prometnega davka in pobranih carin ne bodo več pošiljali v Beograd in bodo v zvezni proračun plačevali le še kotizacijo. Spor okoli slovenskih plačil v zvezno blagajno in pobiranja carin je tako še poglobil nasprotja med slovensko in zvezno vlado; slednja je maja 1991 prvič zagrozila, da bo zvezno pobiranje carin, če ne drugače, zagotovila s silo – s policijo in vojsko.
 

Le nekaj več avtoritete kot zvezna vlada je ohranjalo državno predsedstvo, ki je (vsaj formalno) poveljevalo vojski. Toda tudi zvezno predsedstvo je bilo nespravljivo razdeljeno. Do maja 1991 je predsedstvo vodil srbski predstavnik Borisav Jović, ki je ves čas zaostroval pritisk na »neposlušni« zahodni republiki. Odločitev državnega predsedstva, da ukaže vojski, naj razoroži posebne enote hrvaške milice, ki so jih na Hrvaškem oblikovali potem, ko je vojska odvzela orožje Teritorialni obrambi, je hrvaško pripeljala na rob spopada z jugoslovansko armado. Istočasno se je naglo širil upor med krajiškimi Srbi, ki so nasprotovali hrvaškim osamosvojitvenim ukrepom. Spopade med krajiškimi Srbi in hrvaškimi miličniki, ki so zahtevali prve smrtne žrtve, je po odločitvi državnega predsedstva umirila vojska. V Februarja 1991 so bosanski predsednik Alija Izetbegović in makedonski voditelji izjavili, da tudi Bosna in Hercegovina in Makedonija ne bosta ostali v Jugoslaviji, če jo bosta zapustili Slovenija in Hrvaška. Vseeno med štirimi republikami ni prišlo do tesnejšega sodelovanja, saj so bile njihove notranje razmere, pa tudi pogledi njihovih voditeljev na možno razrešitev jugoslovanske drame preveč različni. Nekoliko bližje sta si bila le Zagreb in Ljubljana. V obeh prestolnicah so sprejeli več skupnih izjav in celo pripravili načrte za skupne obrambne akcije, če bo v eni obeh republik (ali v obeh) intervenirala jugoslovanska armada. Toda v isti sapi je bilo vse od začetka jasno, da se bo Hrvaška zaradi napetih odnosov med Zagrebom in hrvaškimi Srbi težje ločila od Jugoslavije kot Slovenija. Hrvaški predsednik Tuđman se je marca 1991 sploh odločil, da se bo sam dogovarjal z Miloševićem. Voditelja sta se sestala v Karađorđevu v Vojvodini in se (kot je naivno verjel Tuđman) sporazumela, da Srbija ne bo podpirala odcepitvenih teženj hrvaških Srbov, Hrvaška in Srbija pa si bosta, če bo prišlo do razpada Jugoslavije, razdelili Bosno in Hercegovino. Čeprav je bil sestanek tajen in je bila njegova vsebina le približno znana, so Tuđmanovi pogovori z Miloševićem med slovenskimi voditelji še utrdili prepričanje, da se mora Slovenija osamosvojiti sama in se mora tudi v mednarodnem merilu uveljaviti kot povsem samostojna država.
 

Politični prelom, ki se je napovedoval, je bil tako radikalen, da so mnogi tudi v Sloveniji še omahovali in čakali na čudežni sporazum. Da je razhod po številnih propadlih poskusih, da bi dosegli sporazum, neizogiben, se je sicer strinjal velik del slovenske politične elite, toda bivši komunisti, del pripadnikov civilnih gibanj, mnogi kulturniki ter celo nekateri člani republiškega predsedstva so še naprej svarili pred naglico in zaostrovanjem. Številnih problemov, s katerimi se bo morala soočiti Slovenija, če se bo enostransko odcepila, so se seveda zavedali tudi v Demosu, vendar alternative samostojnosti praktično niso več videli. Vojaški vrh, ki ni bil pripravljen sprejeti niti razpada komunizma, niti razkroja države, je neprikrito grozil z vojaškimi posegi, zvezni organi z Markovićevo vlado in državnim predsedstvom pa so bili zaradi nesoglasij med republikami dobesedno ohromljeni. V Ljubljani so si bili na jasnem, da bo slovenska osamosvojitev ne le v Beogradu, temveč tudi v tujini naletela na velike odpore in so si z živahnimi diplomatskimi akcijami prizadevali pridobiti podporo pomembnejših evropskih držav in ZDA. Največ razhajanj v vladni koaliciji so Maja 1991 so iz Ljubljane obvestili zvezno skupščino v Beogradu, da bo Slovenija najkasneje 26. junija razglasila samostojnost. V sporočilu so še enkrat pojasnili razloge za slovenski odhod iz Jugoslavije in se zavzeli za pogovore o nerešenih vprašanjih prenosa oblasti, pravnem nasledstvu in prihodnjih oblikah slovenskega sodelovanja z jugoslovanskimi republikami. Referendum o samostojnosti so 19. maja izvedli tudi na Hrvaškem. Za odhod iz Jugoslavije je glasovalo 94 % glasovalcev(Srbi so glasovanje bojkotirali) in v Zagrebu so napovedali, da se bo Hrvaška konec junija osamosvojila skupaj s Slovenijo. Šele tedaj sta se živahneje zganila tudi zvezna vlada in njen predsednik Marković, ki očitno vse do konca nista verjela, da so slovenske (in hrvaške) osamosvojitvene grožnje mišljene resno. Marković je poskušal v začetku junija slovenske predstavnik še enkrat prepričati, naj Slovenija odloži načrtovano razglasitev neodvisnosti in še naprej sodeluje v pogovorih o novi ureditvi Jugoslavije. Ko je slovenska delegacija Markovićevo pobudo zavrnila, se je zvezni premier junija še sam odpravil v Ljubljano, da bi nagovoril slovensko skupščino. Ob tej priložnosti je slovenske poslance in politike posvaril pred posledicami »enostranske« osamosvojitve in zagrozil, da se bo zvezna vlada spremembam notranjih in zunanjih meja uprla z vsemi sredstvi.
 

V slovenskem vrhu pa so vztrajali pri osamosvojitveni odločitvi in odgovarjali, da se bo Slovenija o ureditvi obveznosti do Jugoslavije in možnih prihodnjih zvezah z jugoslovanskimi republikami lahko pogovarjala tudi potem, ko bo samostojna država.
Poti nazaj ni bilo več.