SLOVENSKI PROSTOR V 6. STOLETJU

Prehod iz antike v srednji vek označuje v pretežnem delu slovenskega ozemlja globok strukturni in civilizacijski prelom, le na obali pod bizantinsko oblastjo je razvoj iz antične dobe v zgodnji srednji vek potekal brez globljih sprememb.

Posledica težkih razmer konec 5. in v začetku 6. stoletja je pomenila propadanje antičnih mest, umikanje prebivalstva v hribovit svet ter spremembe v upravni ureditvi. V zgodnjem 6. stoletju je bila na današnjim slovenskem ozemlju izoblikovana že 3. upravna ureditev v antični dobi: dve posebni upravni enoti in še tretja nepojasnjena.

• prva je bila Carneola ali Alpes Iuliana – dan. Gorenjska in del Notranjske, 
• druga Trsatska Liburnija – ozemlje Notranjske in Kvarnerskega zaliva ter 
• tretja Valeria ali Media provincia – Dolenjska, Posavje med Ljubljano in Siscijo.

Edino krščanstvo je v tej dobi doživelo pomemben razvoj. Njegova organizacija je dosegla z nastankom oglejske metropolitske cerkve in po sredi 6. stoletja z nastankom oglejskega patriarhata formalno gledano najvišjo razvojno obliko v antični dobi, če ne upoštevamo velikih težav znotraj cerkve  (izolacija v času shizme Treh poglavij, zapleteni odnosi z arijanskimi Langobardi). Zadnje omembe organiziranih oblik življenja v slovenskem prostoru (579, 591, 599) se prav tako nanašajo na cerkvenopolitična prizadevanja tedaj še obstoječe cerkvene organizacije.

Krščansko romansko prebivalstvo predalpskih pokrajin - Romani - postane ob koncu 6. stoletja žrtev avarskih in slovanskih napadov. Ti se kot napadalci zanesljivo omenjajo na zahodnem delu slovenskega prostora, severnem delu antične Istre v letih 599 (poraz z bizantinsko vojsko) in 600 (začetek vdorov v italski prostor). Prihod Slovanov in Avarov pomeni konec antike na slovenskem prostoru. Antična mesta so propadla, romansko prebivalstvo se je asimiliralo. Krščanstvo je postopoma propadlo.

Okoli 500 poganstva med romanskim prebivalstvom skoraj ni bilo več. Ob večinski katoliški cerkvi, ki je povezovala vse romanske prebivalce, je obstajalo še arijansko prebivalstvo pri Gotih in drugih germanskih skupinah. Okoli 600, ko so ob prihodu Slovanov in Avarov skoraj v celoti propadle antične strukture na večjem delu obravnavanega ozemlja, je na severnem Jadranu potekalo sovražno soočenje pravovernega Bizanca z arijanskimi Langobardi; na velikem ozemlju od vzhodnih Alp do srednjega Podonavja in Balkana pa smrtni boj s poganskimi Slovani in Avari.

V 2/2 6. stoletja je prišlo do selitve Langobardov v Italijo 568, ki pa na našem ozemlju ni pustila večjih posledic. Označimo jo lahko kot tretji val odseljevanja iz srednjega Podonavja v Italijo. Omenja se tudi kuga 592 v Raveni, na Beneškem in v Istri.