Po zaključku sklepnega obdobja
rimskega prodora v današnji slovenski prostor, ki je trajalo skoraj pol
stoletja – od začetka Oktavijanove vojne v Iliriku leta 35 pr. Kr. prek
osvojitve vzhodnoalpskih dežel in panonsko-zahodnobalkanskega prostora pa vse
do zadušitve velikega upora v Iliriku let 9 po Kr. – je bilo to ozemlje upravno razdeljeno na
tri enote: njegov zahodni in osrednji
del z Ljubljansko kotlino je pripadal Italiji, manjši severni del , ki je zajemal večji del Štajerske (brez
območja ob Spodnji Dravinji, Ptujskega polja in Slovenskih goric) je pripadal
provinci Norik, jugovzhodni del (Dolenjska z Belo krajino) in vzhodni del pa je
pripadal komaj pokorjeni provinci Ilirik.
 |
| Province Dalmacija, Norik in Paninija ter sosedske province. |
Znotraj tega ozemlja je obstajalo
le eno avtonomno mesto, kolonija Emona, verjetno iz Oktavijanove dobe (32-28
pr. Kr.). Ob njej sta bili v bližnjem zahodnem sosedstvu dve starejši mesti,
Akvileja kot središče 10. italske regije in cezarijanska kolonija Tergeste. Na
tem ozemlju sta sicer poznana še dva po svoji vlogi centralna kraja nižjega
pravnega statusa: Aegida na območju Kopra je bila naselbina rimskih
državljanov, ki je spadalo v upravno območje bližnje kolonije Tergeste in
Nauportus, ki je bila že zaradi svoje lege tesno povezana z bližnjo Emono,
vendar je spadala v upravno območje Akvileje. Po arheoloških raziskavah je
poznanih več naselbin iz tega časa na območjih treh kasnejših rimskih mest (Celeia,
Carnium, Poetovio). Tako Aegida kot tudi Navport sta razvojno zaostali zaradi
vzpona bližnjih središč Tergesta in Emone, ki sta imeli najvišji pravni rang
kolonije.
 |
| Bazilika v Akvileji (UNESCO). |
V akvilejsko upravno območje sta
spadali Vipavska in Soška dolina ter hribovita območja med njima in Ljubljanska
kotlina, prav tako severni in zahodni del Krasa ter območje Štivana in
Nabrežine. Upravno območje Tergeste, ki je bilo sprva majhno – segalo je le od
Rižane na jugu do Sesljana, je v avgustejski dobi z adtributio Karnov in Tatalov
ter ureditvijo Desete regije zajelo večji del Krasa, Notranjske, Brkinov,
severne in osrednje Istre, vzhodno od tod pa je segalo do Učke in reke Raše.
Upravno območje Emone je bilo proti jugozahodu sicer majhno, le okrog 13
kilometrov, vendar pa je vključevala dokaj obsežno ozemlje proti S in SV
(celotno Gorenjsko in hribovita območja do Trojan), manjša pa je bila njegova
razprostranjenost proti J in JV (od Stične in obrobnih območjih Z Dolenjske).
 |
| Slovenija razdeljena na province. |
Antični pisci, zlasti Strabon in
Plinij Starejši, prinašajo podatke o etični pripadnosti, pravnem položaju, pa
tudi o gospodarstvu in vsakdanjem življenju prebivalstva v tem prostoru na
prehodu iz pozne republikanske v zgodnjo cesarsko dobo. Najbolj izčrpna so
poročila za območje Z Slovenije, ki je bilo vključeno v 10. italsko regijo. V
tem prostoru je bilo najmočnejše ljudstvo Karnov. Prvotno keltski v tem času z
Veneti in drugimi skupinami precej pomešanimi Karni, so poseljevali večji del
Furlanije (razen obalnega območja), Gorenjsko, Cerkljansko in Idrijsko hribovje,
Posočje, S in V zaledje Trsta, med Devinom in Trstom pa so celo segali do
morja.
Ljudstvo Katalov, ki se omenja v
antičnih virih le dvakrat, je poseljevalo območje SV Istre. Skupina Rundiktov
je poseljevala območje Brkinov, skupina Fekusov pa v južni Istri. Histri, ki so
bili v prejšnjih obdobjih vodilno ljudstvo na območju istrskega polotoka in
njegove zaledja, so po porazu proti Rimljanom izgubili del poselitvenega
območja, zlasti na severu.
Najpomembnejše ljudstvo na
današnjem slovenskem prostoru, ki je bilo keltskega izvora, so bili Tavriski.
Ti so poseljevali osrednjo Slovenijo, del Gorenjske, proti vzhodu pa Posavsko
hribovje vse do hrvaškega Zagorja ali celo do Papuka v osrednji Slavoniji, kjer
so mejili na Skordiske. Prebivali so na upravnem območju Emone, pa tudi
kasnejših avtonomnih mest Celeia in deloma Petovione. Njihova edina znana
naselbina je bila Nauportus. V dobi zatona Tavriskov okrog leta 60 pr. Kr. so
se na območju Dolenjske pojavili keltski Latobiki, s specifično materialno kulturo
(hišne žare); verjetno gre za skupino, ki je bila nekdaj podrejena Tavriskom,
ob upadu njihove moči pa je stopila iz anonimnosti. Od njih sta se ohranili
imeni kar dveh kasnejših naselij Nevioduna (Drnovo pri Krškem) in praetorium
Latobicorum (Trebnje).
 |
| Upodobitev Argonavtov, ki gradijo Emono (J. V. Valvasor). |
Med ljudstvi, ki jih antični
avtorji prištevajo v ilirsko skupino, so bili najpomembnejši Japodi.
Poseljevali so območje Notranjske in Bele krajine. Po hudem porazu vseh
japodskih skupin proti Oktavijanu 35 pr. Kr., se je njihovo poselitveno območje
zmanjšalo. Na podlagi pisnih virov je znanih še nekaj plemen ob Dravi in Savi,
ki jih navaja Plinij: ob Dravi so bili Sereti in Serapili ter vzhodno od njih
Jasi in Andizeti, ob Savi so bili Kolapiani (v porečju Kolpe od Bele krajine
proti vzhodu) in vzhodno od njih Brevki.
Materialna zapuščina prebivalstva,
ki je po rimskih zmagah v pozni republikanski in avgustejski dobi prešla pod
rimsko oblast, je pomembna in dobro raziskana. Ob agrarnem gospodarstvu, so
najpomembnejše spremembe nastopile na področju trgovine in zlasti prometa.
Prometna povezava je vodila iz Akvileje in Tergesta do Okre in od tam do
Navporta, do koder so blago prevažali z vozovi. Tam so blago naložili na ladje
in ga po plovnih rekah prevažali do Segestike in dalje proti V do rečnega
sistema Donave. Med plovnimi rekami se omenjajo Ljubljanica, Sava, Krka,
neidentificirana reka Noaros in Donava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar