SLOVENSKI PROSTOR OD DIOKLECIJANA (284 – 305) DO TEODOZIJA (379 – 395)

Doba cesarja Dioklecijana je ob koncu 3. stoletja prinesla najprej stabiliziranje obrambnih in gospodarskih razmer, novo upravno ureditev - v današnjem slovenskem prostoru so nastale 4 poznoantične province:

• Venetia et Histria 
• Noricum Mediterraneum
• Savia
• Pannonia Prima

V začetku 4. stoletja pa zadnje veliko preganjanje kristjanov. V dobi Konstantina (306 – 337), ki je nasledil Dioklecijana, je prišlo do zadnjega gospodarskega in kulturnega vzpona v antični dobi.

Virov o širjenju krščanstva na prostoru severnega Jadrana in zahodnega Balkana v 4. stol. je malo. Od krščanske književnosti so se ohranila dela oglejskih piscev iz 4. in začetka 5. stol. Na ta čas in prostor se nanaša del Hieronimove korespondence in ostanki arijanske književnosti zahodnega Ilirika. Le redko naletimo na konkretna sporočila o domači krščanski skupnosti. Arheološki viri osvetljujejo predvsem razvoj posameznih skupnosti (zlasti v velikih mestih), ne pa razvoja na celotnem področju. Zato je proces pokristjanjevanja skoraj nemogoče v celoti zajeti.

Po koncu preganjanja kristjanov na ozemlju Italije (od Trojan do Stične) l. 305, v Iliriku mogoče do l. 308, najkasneje do 311, je na ozemlju Z Balkana, srednjega Podonavja in severnega Jadrana znanih ducat krščanskih skupnosti. Omenjene so v glavnih mestih provinc in nekaterih pomembnejših mestih. Pojavi širjenja krščanstva iz mest na podeželje se nanašajo na bližino mest. Najstarejše skupnosti so se izoblikovale na začetku ali najkasneje sredi 3. stol.. Te skupnosti so bile povezane z mučenci iz dobe Dioklecijanovih preganjanj ali še starejšega časa.

V dobi Konstantina se je veliko poganov pokristjanilo, vendar je bilo to velikokrat le formalno, zaradi oportunizma, posledica česar je bila šibka vera, odpadništvo. Cesarska zakonodaja, ki je podpirala krščanstvo, je bila do poganstva v splošnem tolerantna. Ohranilo se ni nobeno poročilo o obliki in vsebini krščanskega misijona.

Izjemnega pomena za razvoj krščanstva na tem prostoru je bil izgon Arija in njegovih somišljenikov v Ilirik. Arijev prihod v Ilirik 325 in nastop 2 učencev 335 je bil uvod v polstoletne verske vojne, kjer je imel zahodni Ilirik pomembno vlogo.

Sredi 4. stol. se nadaljuje postopen zaton poganstva, bolj intenzivno kot pod Konstantinom. Pod Julijanom Odpadnikom (361 – 363) je sledilo kratko obdobje ponovnega poganskega vzpona, nato pa je sledilo četrt stoletja bolj uravnoteženih odnosov med kristjani in pogani.

Obdobje od Konstantinove smrti 337 do nastopa Teodozija 379 je v z Iliriku potekalo v znamenju spopadov znotraj krščanske skupnosti (med pravovernimi in arijanci), ki so se kazali kot polemike na cerkvenih zborih. V te spopade se je vključevala tudi nižja duhovščina in verno ljudstvo.

Vlada cesarja Teodozija je odločilnega pomena za pospešitev procesa pokristjanjevanja na tem področju in tudi celotnem rimskem cesarstvu. Državo je skušal voditi kar se da enotno in na podlagi nicejske veroizpovedi.

4. stoletje je čas velikih državljanskih vojn, ki so potekale na prostoru med S Italijo in Balkanom (v letih 316, 340, 350/2, 361, 388, 349). Najpomembnejša med njimi je bila druga državljanska vojna v času cesarja Teodozija, ki se je končala z BITKO PRI FRIGIDU 6.9. 394. Poganska stran pod vodstvom Evgenija je bila odločilno poražena in obsojena na skorajšnje izginotje.

Najbolj znana je krščanska skupnost v Ogleju, saj jo omenjajo tudi spisi oglejskih cerkvenih očetov (Kromacij, Rufin) in arheološke najdbe. V Emoni je bila krščanska skupnost okoli 380 organizirana kot škofija. Emonski škof Maksim je zastopal pravovernost. V mestu se arijanstvo ni nikoli uveljavilo. Poročilo o poganskem slavju ob sprejemu cesarja Teodozija v Emoni 288 kaže na to, da je bila mestna uprava še vedno v rokah poganov in da se je za staro religijo še vedno opredeljeval znaten del mestnega prebivalstva.

Najkasneje na prehodu iz 4. v 5. stoletje je v slovenskem prostoru prišlo do preobrata v verskem in duhovnem življenju, ki ga zaznamuje propad oz. opustitev dotedanjih religioznih sistemov ter prevzem krščanstva.

Propad zahodnega dela rimskega cesarstva ne pomeni konca rimske dobe, saj se je večina oblik gospodarskega, družbenega in duhovnega življenja prenesla v germanske državne tvorbe, ki so obvladovale tudi naš prostor.