Oba sta nasledila
Antonina Pija in sta bila enakovredna cesarja do 169, ko je Ver umrl. Mark
Avrelij je bil dobro izobražen, dober poznavalec grške filozofije, stoik,
a z malo izkušenj v vojski in upravi. V času njegovega vladanja so bile meje
cesarstva neprestano ogrožene zaradi navala barbarov. Od Verove smrti je Mark
Avrelij sam vodil vojskovanje proti barbarom.
V prvi
fazi bojevanja so bili Rimljani
uspešnejši in konec leta ni bilo več sledu o Germanih na rimskih tleh.
V drugi
fazi (169-175) so bili Rimljani v
veliki ofenzivi in so imeli tudi velike težave. Potrebno je bilo priskrbeti
nove in pomožne vojaške oddelke in sredstva so dobili z dražbo dvornega inventarja.
Na strateško najbolj občutljivem območji ilirsko-italskih vrat, skozi katera so
pred tem barbari vdrli v Italijo, je bila organizirana neke vrste vojna krajina
»Praetentura Italiae et Alpium«, ki naj bi na ozemlju med Norikom in Furlanijo
ščitila Italijo pred morebitnim ponovnim vdorom. Vstop na to območje je
varovala legija II Italica s taborom v Ločici v Savinjski dolini.
Vojna je
bila kruta, značilno zanjo je bilo masovno pobijanje vojnih ujetnikov. Požgali so številna mesta, tudi Akvilejo in
zajeli prebivalstvo. Barbari so bili na vrhuncu uspeha, ko so leta 171
prodrli do Akvileje in bili od tam komaj pregnani. Glavna bitka je potekala na
zamrznjeni Donavi. Ni znano kdaj je rimska vojska odločilno premagala
Markomane, mogoče okrog 172, ko si je cesar nadel zmagoslavni pridevek
Germanicus.
Leta 174
so bili premagani Kvedri in ta bitka nam je znana predvsem po t.i. deževnem
čudežu, ki je dokaz za obstoj krščanstva na tem področju in za obstoj
krščanskih vojakov v tej vojni. Rimska vojska je bila nekje na Slovaškem,
Moravskem obkoljena, a je nenadna nevihta rešila Rimljane pred žgočo žejo.
Leta
175, potem ko so bili premagani še Jazigi, je bil sklenjen mir in Rimljani so
dobili nadzor nad obmejnim donavskim pasom. Avrelij je predvideval premik meje proti
Severu, kjer naj bi nastali 2 novi provinci (Markomanija, Sarmatija) in meja
naj bi potekala po Karpatih. Tedaj pa se je za cesarja proglasil Avidius
Cassius, legat v Siriji, ki je bil zaslužen za zatretje upora kmetov v
Egiptu leta 172. Tako je moral Avrelij s Severa na Vzhod in leta 176 je
premagal Avidiusa Cassiusa. 177
je bil kršen mirovni sporazum in sledila je druga ekspedicija nad Germane.
Rimljani so bili uspešni in Markomani in Kvadri so se morali brezpogojno
podrediti.
Do leta
178 je bil Avrelij v Rimu, nato pa je spet odšel na donavsko bojišče in je 180 umrl
nekje pri Vindoboni ali pa pri Sirmiju. V tem obdobju se rimska mejna
obramba pokaže kot neučinkovita proti barbarom, saj je preveč izgub. Zato
je Avrelij v vojsko vzel tudi Germane, federate in kolone. Te vojne so pustile
posledice tudi na našem ozemlju (od Furlanije do Trojan), kjer so bile vojaške
postojanke, ki naj bi varovale cestne prehode iz Panonske nižine v Italijo.
Pri nas je ustanovil Praetentura Italiae et Alpium: zapore, legija v Ločici,
zgrajena leta 170. Kasneje se je ta tabor preselil na območje izliva Aniže. V
tem času je začela igrati pomembno vlogo centralna Slovenija, ki je bila
izvzeta iz provincialne uprave in je spadala pod Italijo.
Mark
Avrelij je podpiral izobraževnaje, ustanovil je 4 katedre za filozofijo
na državne stroške. Nekatera mesta je osvobodil davkov. Veliko denarja pa je
dal za vojsko in plebs. Zatrl je ovaduštvo. Kristjane je imel cesar za
nelojalne državljane, češ da so egoisti in jih je preziral. Krivi naj bi bili
za krizo rimskega imperija. Zapovedal je
kaznovati nove religije, sekte in praznoverje. Stanovitne kristjane je
ukazal kaznovati s smrtjo, odpadnikom pa naj bi se oprostilo. Hud pregon beležimo
v Lugdunumu v Galiji, vendar je bilo to verjetno zaradi vpliva lokalnega
namestnika in ne toliko po cesarjevih zahtevah. Prekinil je tradicijo
Antoninov in za svojega naslednika imenoval edinega preživelega od svojih
otrok. Po njegovi smrti država zdrži še 1 stol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar