RAZMERE PO NERONOVI VOJNI IN DRŽAVLJANSKA VOJNA (LETO ŠTIRIH CESARJEV)

Vindeksov upor  spomladi 68 je sprožil skoraj dvoletno krizo, ki se je najprej kazala kot upor proti Neronu, nato pa je po polletnem obdobju v temeljnih potezah neuspešne vlade cesarja Galbe dobila obliko državljanske vojne, ki je trajala eno leto (»leto štirih cesarjev«) in je pretresla je celotno rimsko cesarstvo.

Galba je podprl Vindeksov upor proti Neronu. Na začetku je njegov politični program po Vindeksovem zgledu vsaj na zunaj kazal težnjo po obnovitvi republike, predstavljal se je kot pooblaščeni predstavnik senata in rimskega naroda. Po Neronovi smrti pa je s soglasjem senata in pretorijancev prevzel  cesarski naslov s pripadajočimi pooblastili (tribunska oblast, vrhovno svečeništvo, naslov očeta domovine)- spominja na avgustejsko ter julijsko-klavdijsko dobo. 

Rimsko cesarstvo leta 69, po Neronovi smrti.

Po prihodu v Rim, jeseni 68. je uveljavil svoj vladarski stil in program, ki ga označujejo kot aristokratska konservativnost, zlasti pa strogost in doslednost v duhu rimskega republikanskega izročila. Veliko ostrino je prikazal v odnosu do tistih, ki ga niso takoj podprli. Ukinil je nagrajevanje ob nastopu vlade in pri drugih priložnostih, s čimer se je zameril pretorijancem. Politika strogosti in ostrine, ki je cesar ni izvajal dosledno in pravično, ter prevelik vpliv svetovalcev so postali vzrok za Galbovo nepriljubljenost. Cesar je imel 72 let in je bil brez potomcev, stalno reševanje vprašanja nasledstva je dalo povod za njegov padec po polletni vladi.

V začetku 69. (1.jan) je izbruhnil upor vojske ob Renu. Dan kasneje je vojska oklicala za cesarja poveljnika vojske Vitelija.  Cesar, ki na začetku kot prvi ni nosil naslova Cezarja in Avgusta, se je takoj spustil v boj za oblast. Uporna renska armada že od nastopa ni bila naklonjena Galbi. Armada se je razdelila na 2 skupini. Prva, ki jo je vodil vojaški poveljnik ob zgornjem Renu, je kljub zimi prodrla na jug čez Alpe in dosegla severno Italijo. Druga skupina pa je dosegla severno Italijo z zahodne strani.

V času dramatičnih  dogodkov na severu je prišlo do preobrata v Rimu. Galbo je pri reševanju vprašanja nasledstva doživel nasilen konec. Cesar je pri imenovanju obšel svojega dotedanjega političnega privrženca Otona, ki je računal na imenovanje in si je pridobil naklonjenost pretorijancev, ki so ga oklicali za cesarja in usmrtili Galbo. Oton, ki je z denarjem pridobil naklonjenost pretorijancev, je bil Neronov prijatelj, za kratek čas je celo nosil Neronovo ime. Njegovo formalno izvolitev v različna svečeniška dostojanstva in spravljivo politiko do Vitelija potrjuje epigrafsko ohranjen zapisnik arvalskega svečeniškega kolegija. Novega cesarja so priznali na Vzhodu, v podonavskih, afriških in za kratek čas tudi v španskih provincah, ki so pa kmalu prestopile na Vitelijevo stran. Vitelija je podpirala vojska v Germaniji, Reciji,  Galiji in Britaniji. Oton mu je kot kompromis nudil, sovladanje, ki ga je Vitelij zavrnil. Vojna je med njimi potekala v severni Italiji. Kljub začetnim uspehom, je Oton v odločilni bitki pri Bedriaku v bližini Kremone doživel poraz in nekaj dni kasneje je naredil samomor. Otonov padec ni rešil politične krize. Vladanje v duhu zmagoslavja, nenehnega praznovanja, dopuščanja nasilja vojakov na civilisti je zmotil upor na Vzhodu, ki je izbruhnil že v začetku julija 69. Kod zadnji se je v boj za oblast vključil Vespazijan- izkušen vojaški poveljnik (pohod v Britanijo, velik upor Judov), je izkazal lojalnost Galbi in Otonu, Vitelija pa ni priznal. Zagotovil si je podporo upravnika Sirije in prefekta Egipta, ter se je dal oklicati za cesarja. Takoj so ga podprli v Egiptu, Siriji in Judeji, podprl ga je tudi Vzhod in partska država, računal je tudi na podporo vojske, ki je pred tem podpirala Otona. Avgusta 69. Je bil sestanek v legijskem taboru v Petovini. Izid sestanka je določil potek državljanske vojne- napad na Italijo. Čez Julijske alpe so vdrli v Italijo, zavzeli Akvilejo, Opitergium, Altium, Padovo in Verono. Odločilni spopad pri  Bedriaku (24.10.69) zmaga nad Vitelijevo vojsko in  potem še pri Kremoni. Hitro rušenje Vitelijeve oblasti. Požgano svetišče v Kapitolu. Državljanska vojna se je zaključila z usmrtitvijo Vitelija in njegovih sodelavcev. Formalni zaključek je pa bil potrditev novega cesarja: Vespazijana, ki ga je dan po padcu Rima potrdil senat.