OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE

Če se je spomladi 1991 že zdelo, da je vsaj del srbskega vodstva z Miloševićem na čelu pripravljen pristati na slovenski odhod iz Jugoslavije, sta vojaški vrh in zvezna vlada takšno možnost tudi maja in junija odločno zavračala. Generali v Beogradu so kljub podpori srbski politiki zagovarjali celovitost Jugoslavije, saj so se bolj ali manj realistično zavedali, da pomeni slovenski »izstop« iz nje začetek konca jugoslovanske države. V takšnih razmerah so Poslanci slovenske skupščine so tako 25. junija zvečer sprejeli Temeljno listino o samostojnosti republike Slovenije in Ustavni zakon za njeno izvedbo. Listina je Slovenijo razglašala za samostojno državo, ustavni zakon pa je pristojnosti, ki jih je dotlej še imela federacija, prenašal na republiške organe. Hkrati so ti prevzeli nadzor nad slovenskim ozemljem, slovenskim zračnim prostorom in državnimi mejami. »Naš cilj ni ustvarjati zaprto nacionalno državo,« je v prazničnem nagovoru poslancem dejal predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan. »Za nas je osamosvojitev sredstvo, ki naj omogoči enakopravno stopanje z drugimi nacionalnimi državami in narodi ...« Na množični svečanosti so 26. junija zvečer na trgu pred slovensko skupščino v Ljubljani simbolično sneli staro republiško zastavo in dvignili tribarvnico z novim slovenskim grbom, ki ga je skupščina potrdila dva dni prej.

V Beogradu so se na razglasitev slovenske in hrvaške samostojnosti odzvali z ultimati. Zvezna vlada je na pobudo predsednika Markovića že v noči med 25. in 26. junijem označila osamosvojitev obeh republik za »protiustavno« in »nelegitimno«, njeno stališče pa je podprla tudi zvezna skupščina. Marković, ki je bil odločen, da bo Slovenijo »discipliniral«, še preden jo bodo posnemale druge republike, se je za akcijo odločil sam – brez državnega predsedstva, ki ni imelo predsednika in ni delovalo, čeprav bi bilo to edino pristojno za poveljevanje vojski. Zvezna vlada je tako zvezno ministrstvo za obrambo pooblastila, naj poskrbi za zaščito zunanjih in notranjih meja države, in generali se niso obotavljali. Zvezni in vojaški organi so V vojaškem vrhu in zvezni vladi so bili prepričani, da bo vojska brez težav izpolnila zastavljene naloge, kar nazorno kaže, kako slabo so poznali slovenske razmere. Jugoslovanske vojaške enote so sicer v prvih dveh dneh res zasedle večino mejnih prehodov proti Avstriji in Italiji, toda ko so se jim slovenske enote narodne zaščite, Teritorialne obrambe in policije odločneje postavile po robu, se je slabo načrtovani pohod jugoslovanske armade spremenil v razsulo. Vojaki, ki jim je bilo pred akcijo rečeno, da morajo zavarovati meje pred Avstrijci in Italijani, so bili na spopad s slovenskimi oboroženimi silami in s slovenskim prebivalstvom povsem nepripravljeni. Ponekod so se poskušali bojevati, drugod se niso hoteli, na več mestih pa so se Slovenci tragično znašli celo na obeh straneh vojne črte – v jugoslovanskih in v slovenskih uniformah.

Oboroženi spopadi so trajali skoraj deset dni. Slovensko vodstvo je bilo o načrtih jugoslovanskega vojaškega vrha razmeroma dobro obveščeno in dobro vodeni odpor je tako presenetil in razdelil vojaške in politične voditelje v Beogradu, da se niso več mogli sporazumeti o nadaljnji strategiji. »Jastrebom« med generali in v jugoslovanskem državnem vodstvu je prišlo vsekakor prav, da Hrvaška in njen predsednik Tuđman nista aktivno podprla slovenskega odpora proti intervenciji jugoslovanske armade, toda dolgotrajnejšega vojskovanja s Slovenijo niso pričakovali in nanj niso bili pripravljeni. Slovenskim voditeljem je poleg tega uspelo z diplomatskimi in medijskimi akcijami učinkovito pritegniti mednarodno pozornost. V spopad je tako že 28. junija posegla tričlanska misija Evropske skupnosti. Najvišji slovenski predstavniki in predsednik jugoslovanske vlade Marković so se na sestanku z evropskimi odposlanci v Zagrebu dogovorili za odlog uresničevanja slovenske osamosvojitve in za premirje, toda vojaški spopadi so se kljub temu nadaljevali. Jugoslovanski vojaški vrh je 30. junija slovenskemu vodstvu celo postavil ultimat, v katerem je zahteval takojšno prekinitev obrambnih akcij. Istega dne se je v Ljubljani mudil tudi Ante Marković s sodelavci, ki pa očitno ni imel več vpliva na poveljujoče generale. Še manjša je bila avtoriteta novoizvoljenega predsednika zveznega predsedstva Hrvata Stipeta Mesića, ki je začel na pritisk evropske diplomatske trojice 1. julija končno opravljati svoje dolžnosti. Boji v Sloveniji so potekali še v prvih dneh julija. Do postopne umiritve sovražnosti je prišlo šele, ko Pogledi slovenskih voditeljev na to, kako radikalno voditi vojaške operacije in kako daleč popuščati beograjskim in bruseljskim pogajalcem, so bili sicer različni, toda vsi so se strinjali, da je slovenska odločitev za samostojnost dokončna in je ni več mogoče preklicati. Tako so v pogajanjih z odposlanci jugoslovanske vlade in predsedstva nastopali enotno, v jugoslovanskem vodstvu pa take enotnosti ni bilo. Zlasti vojaški poveljniki so doživljali poraze in razpadanje jugoslovanske armade v Sloveniji kot nezaslišano »sramoto«, ki ne dopušča kompromisov. Po sestavi nacionalno raznolike zvezne vojaške enote so se namreč v bojih s slovensko Teritorialno obrambo in policijo naglo razkrajale in v vedno večjem številu predajale slovenskim oboroženim silam. Zato je vojaški vrh sprva zavračal pozive k premirju, enote jugoslovanske armade pa so se začele umikati v vojašnice šele po enostranski slovenski razglasitvi premirja. Nadzor nad mejnimi prehodi so obdržali slovenski cariniki in policisti, ki naj bi se do končnega dogovora med zveznimi in slovenskimi organi ravnali po zveznih predpisih.

Tanki JNA pred vojaško policijo v Rožni dolini

Vojaške operacije na ozemlju Slovenije

Jugoslovanska diplomacija je poskušala internacionalizacijo krize preprečiti, toda v Evropski skupnosti so se kljub odklonilnem odnosu do slovenske in hrvaške osamosvojitve zavedali, da so razmere skrajno nevarne in so pri posredovanju vztrajali. Uporabi vojaške sile sta posebej glasno nasprotovala avstrijski zunanji minister Alois Mock in nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher. Na pritisk Evropske skupnosti so se tako 7. julija na Brionih začela pogajanja, ki so se jih poleg najvišjih slovenskih predstavnikov in zastopnikov jugoslovanske vlade ter državnega predsedstva udeležili trije evropski odposlanci in predstavniki Hrvaške ter Srbije. Evropski trojici je načeloval nizozemski zunanji minister Hans van den Broek.

Evropski odposlanci so na Brione pripotovali z osnutkom sporazuma, ki naj bi ga sprejele sprte strani. Njihov vodja Van der Broek je slovensko in hrvaško osamosvojitev označil za enostransko in se je odločno zavzel za ohranitev Jugoslavije. Od jugoslovanskega vrha je zahteval, da zagotovi vrnitev vojske v vojašnice in spoštovanje »ustavne ureditve«, kar naj bi pomenilo predvsem obnovitev dela državnega predsedstva in priznanje Mesića za njegovega predsednika, slovenske in hrvaške politike pa je pozval, da za tri mesece, ko naj bi potekali podrobnejši pogovori o prihodnosti Jugoslavije, odložijo uresničevanje osamosvojitvenih sklepov. To so bile tudi glavne točke izjave, ki so jo udeleženci brionske konference sprejeli 8. julija. Izjava je omenjala pravico narodov do samoodločbe, vendar je Slovenski politiki so se vrnili v Ljubljano zaskrbljeni. Jasno je bilo, da se odklonilno stališče Evrope in ZDA do slovenske osamosvojitve ni spremenilo in so tako v Washingtonu kot Bruslju še vedno računali na ohranitev Jugoslavije (simpatije do slovenskih stališč sta kazali le Avstrija in Nemčija). Brionski sklepi so v Sloveniji sprožili očitke, da gre za kapitulacijo. toda druge možnosti ni bilo in slovenska skupščina je sporazum potrdila. Stališče slovenskega vodstva, da je sporazum »prožen« in omogoča različne razlage, kar je lahko tudi v slovensko korist, so se kmalu izkazala za točna. Srbski voditelji in vojaški vrh so že od začetka julija omenjali možnost, da se bo jugoslovanska armada umaknila iz Slovenije. Takšnemu, enostranskemu umiku so seveda nasprotovali hrvaški predstavniki s predsednikom zveznega predsedstva Mesićem na čelu, ki so zahtevali, naj jugoslovanski vojaki, če bodo odšli iz Slovenije, zapustijo še Hrvaško, o čemer pa v Beogradu niso hoteli nič slišati. Spopadi na Hrvaškem so se naglo širili in se spreminjali v pravo vojno. Zvezno predsedstvo je tako kljub odločnemu nasprotovanju predsednika Mesića sklenilo, da bodo jugoslovanske vojaške enote v treh mesecih zapustile slovensko ozemlje.

Razdelitev ozemlja po Brionski deklaraciji

Nenadna odločitev o umiku jugoslovanske armade iz Slovenije je presenetila ne le evropske diplomate, ampak tudi zveznega premiera Markovića, ki je bil z jugoslovansko vlado vred že povsem nedvoumno postavljen na stranski tir. Slovenski voditelji so se pri tem zavedali, da bo JLA po odhodu iz Slovenije še okrepila pritisk na Hrvaško, a Tuđman se je že izkazal kot nezanesljiv zaveznik in Hrvaška se je pogrezala v vojno, ki ji ni bilo več videti konca. Čeprav je vojna v Sloveniji trajala le slabih deset dni, je zahtevala smrtne žrtve (44 na strani JLA, 19 na slovenski strani in 10 med tujci, ki so se v času bojev znašli na slovenskih tleh), hkrati pa je v območjih, kjer so potekali boji, pustila za seboj nemajhno razdejanje. Vse to je ne le med politiki, temveč tudi med prebivalstvom utrjevalo prepričanje, da so med Slovenijo in ostalo Jugoslavijo pretrgane vse vezi in razne kompromisne rešitve ne pridejo več v poštev.

Stališče zahodnih držav do jugoslovanske krize pa se je le počasi spreminjalo. Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je v sklopu živahne slovenske zunanjepolitične dejavnosti obiskal več evropskih prestolnic in ZDA, je opozarjal, da bo mednarodno priznanje slovenske samostojnosti »dolgotrajen proces«. Slovenija se je pri tem znašla v hudih Čas pa je bil zelo negotov in za vladno krizo več kot neprimeren. V začetku avgusta bi se morala začeti pogajanja o razrešitvi jugoslovanske krize, toda za miren sporazum med federacijo in republikami je bilo z dneva v dan manj možnosti. Poraz udara proti Gorbačovu v Sovjetski zvezi (24. avgusta) je povzročil med srbskimi voditelji in jugoslovanskimi generali, ki so bili v stikih z nasprotniki perestrojke v Moskvi, sicer precejšne razočaranje, vendar ni pomembneje vplival na njihovo politiko. Velike sile se z razpadom jugoslovanske federacije res še niso bile pripravljene sprijazniti, pred novo stvarnostjo v Vzhodni Evropi in na Balkanu pa si tudi niso mogle več zatiskati oči. Svet zunanjih ministrov evropske dvanajsterice je tako avgusta 1991 – kljub nasprotovanju zvezne vlade in srbskega vrha, ki sta mednarodno posredovanje v jugoslovanskem sporu odklanjala – podprl zamisel o organiziranju »mirovne konference« o Jugoslaviji. Istočasno je sprejel francosko pobudo za ustanovitev komisije, ki naj bi proučila pravne vidike položaja Jugoslavije in njenih republik po razglasitvi slovenske in hrvaške osamosvojitve. Vodstvo komisije je prevzel predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter.

Mednarodna konferenca o Jugoslaviji je začela z delom 7. septembra 1991 v Haagu in se je sestajala vse do novembra. V Evropski skupnosti so njeno vodstvo zaupali nekdanjemu britanskemu zunanjemu ministru Petru Carringtonu. Pogajanja v Haagu so razkrila, da se stališča federacije in republik od slovenske in hrvaške razglasitve samostojnosti niso zbližala. Srbija je za krizo obtoževala obe »secesionistični« republiki in vztrajala pri kontinuiteti Jugoslavije. Hrvaška je pristajala na ohranitev ohlapne zveze ali konfederacije, obenem pa je pod vtisom vse bolj krvavih spopadov doma grozila, da bo konferenco zapustila. Predstavniki zvezne vlade so povsem brezplodno pozivali k obnovitvi federacije, Makedonija, Bosna in Hercegovina in Črna gora pa so podpirale zamisli o nekakšni zvezi samostojnih držav. Slovenski zastopniki so idejo o »zvezi držav« zavračali, vendar so (pod pritiskom Evropejcev) predlagali, da bi na prostoru bivše Jugoslavije ustanovili nekakšno mini konferenco »o varnosti in sodelovanju« in gospodarsko združenje (po vzoru EFTE), ki bi ju sestavljale samostojne države – bivše jugoslovanske republike. Evropski odposlanci so na Slovenijo še pritiskali naj podaljša moratorij na osamosvojitvene ukrepe, ki se je iztekel 7. oktobra, na kar Evropska skupnost je torej v dobrih treh mesecih – od razglasitve slovenske in hrvaške samostojnosti in brionskega sestanka – temeljito spremenila svoja stališča. Za takšen razvoj dogodkov je imela zasluge tudi slovenska diplomacija, toda še bolj sta nanj vplivali srbska napadalnost ter vojna na Hrvaškem in rastoča napetost v Bosni in Hercegovini. Milošević in Srbija sta bila v Haagu nepopustljiva in sta odločno odklonila Carringtonove predloge. Konferenca se je zato 5. novembra, v času okrepljenih srbskih napadov na Vukovar in Dubrovnik, brez uspeha razšla. Evropska skupnost je na neuspeh mirovnih prizadevanj odgovorila s sankcijami, ki so prizadele vse bivše jugoslovanske republike, tudi Slovenijo. Čeprav so evropski diplomati v Haagu napovedovali priznanje Slovenije in Hrvaške, so se pogledi dvanajsterice na osamosvojitev obeh bivših jugoslovanskih republik še naprej razlikovali. Medtem ko so se Nemčija, Avstrija in po propadu haaških pogajanj tudi Italija odkrito zavzemale za priznanje, so v Parizu in Londonu – podobno kot v ZDA in OZN – še v začetku decembra menili, da se s priznanjem (zlasti Hrvaške) ne kaže prenagliti, saj bi to krizo le še zaostrilo. 7. decembra pa je svoje delo končala Badinterjeva komisija, ki je ugotovila, da je Jugoslavija v »procesu razdružitve«. To je pomenilo, da jugoslovanske federacije tudi po pravnih merilih ni več. V Evropski skupnosti, ki so bili tedaj zaposleni s pripravo srečanja v Maastrichtu, so sklepanje o priznanju Slovenije in Hrvaške najprej preložili, nato pa so se dogovorili, da bodo članice unije Slovenijo in Hrvaško skupaj priznale 15. januarja 1992. Vseeno je Nemčija obe državi priznala že 19. decembra.

Razpad Jugoslavije

Slovenija je že nekaj časa živela samostojno življenje. V začetku oktobra je prišel v obtok novi slovenski denar, ki se je imenoval tolar. S tem je Slovenija stopila še na pot denarne osamosvojitve. 26. oktobra je iz Kopra odplul tudi zadnji trajekt z jugoslovanskimi vojaki. Pozornost političnih strank, starih in novih državnih ustanov in javnosti se je tako lahko vse bolj usmerjala k notranjepolitičnim vprašanjem, gospodarskim težavam in oblikovanje nove zakonodaje. Poslanci so 20. novembra izglasovali zakon o denacionalizaciji, ki je urejal vračanje v času komunistične vlade nacionaliziranih kmetijskih zemljišč, gozdov, podjetij in kapitala ter izplačilo odškodnine nekdanjim lastnikom oz. njihovim dedičem; zaradi določila o »vračanju v naravi« je že v času razprav in sprejemanja v skupščini povzročal polemike in buril dolgove. Dober mesec kasneje – ob obletnici plebiscita, 23. To je še pospešilo preoblikovanje slovenskega političnega prostora in delitve na strankarskem prizorišču. Ideološke in osebne razlike, predvsem pa različni pogledi na gospodarsko politiko in vprašanja privatizacije so povzročale vedno večja razhajanja tudi v vladajoči koaliciji Demos. Ko so evropski ministri sredi decembra v Bruslju sprejeli sklep o priznanju Slovenije, je bil glavni programski cilj koalicije dosežen, v njej združene stranke pa novega, skupnega programa za prihodnji razvoj Slovenije niso bile več sposobne oblikovati. Voditelji vseh v Demosu združenih strank so se konec decembra 1991 zato odločili, da bodo Demos razpustili.

Mlada slovenska država je tako z začetkom leta 1992 stopila v novo razvojno obdobje. Do konca leta 1991 jo je priznalo vsega deset držav, po 15. januarju 1992, ko so to storile članice Evropske skupnosti, pa se je število priznanj naglo povečevalo. Hkrati so se začele strankarske priprave na volitve in boj za volivce. Komunizem in Jugoslavija, ki je tonila v vse bolj kruto in krvavo vojno, sta postajala preteklost. Toda optimistične ocene, da je ene zgodovine konec in se začenja povsem nova, druga, so se naglo izkazale za prenagljene, saj je bilo pretekle in polpretekle dediščine mnogo več, kot se je zdelo na prvi pogled.