KLAVDIJ (41-54)

V zmedi, ki je nastala po umoru cesarja Gaja (Kaligule), so pretorijanci oklicali za cesarja Germanikovega brata Klavdija. Ta jim je v zahvalo obljubil veliko denarno nagrado in s tem dal zgled za kasnejše ravnanje cesarjev ob nastopu vlade.

Kot cesar se je zgledoval po avgustejski dobi. Njegov nastop vlade je omogočil hiter prehod v normalne razmere: Klavdij je razveljavil vse Gajeve odredbe, razglasil svojega predhodnika za neprištevnega, objavil amnestijo, ukinil procese zaradi veleizdaje (de maiestate) in vzdržaval spoštljiv odnos do senata in nosilcev javnih funkcij. Pretorijanska garda ga je vseskozi podpirala tudi med vojsko je bil v splošnem priljubljen.

Po daljšem obdobju stagnacije od pozne avgustejske dobe dalje je rimsko cesarstvo ponovno začelo z ozemeljsko ekspanzijo. Največji vojaški podvig cesarja Klavdija je bila osvojitev dela britanskega otoka v l. 43. Tega leta je na britanski otok vdrla manjša rimska vojska, ki so jo vodili cesarju najbolj zvesti oficirji, med drugim je bil poveljnik ene izmed legij tudi kasnejši cesar Vespazijan, ki je izbojeval prvo pomembnejšo zmago nad nasprotniki. Po prodoru rimske vojske do Temze je prevzel poveljstvo Klavdij.

Poleg Britanije, ki jo je moral osvojiti z vojaškim pohodom, je Klavdij na bolj ali manj miren način priključil cesarstvu nekaj klientelnih državnih tvorb in jih spremenil v province.  V odnosu do provinc je sledil bolj Cezarjevemu kakor Avgustovemu zgledu. Manj je poudarjal privilegije Rima in Italije, pač pa je skušal izboljšati upravo provinc. Dosti bolj širokosrčno je podeljeval rimsko državljanstvo prebivalcem provinc.

V senatu je skušal sodelovati po Avgustovem zgledu. V spor s senatom je prišel v času opravljanja cenzure (47-48) iz senata je izločil nekaj njegovih članov, namesto teh pa je imenoval za senatorje ljudi iz provinc, kot so bili na primer plemenski veljaki iz Galije. Še bolj je prizadel senat z reformami v državni upravi. Ustanovitev centraliziranega državnega aparata, ki so ga vodili cesarski osvobojenci, je senatorje prizadela in užalila, prav tako ukinitev nekaterih pomembnih mest v upravi. Dal je usmrtiti kar 35 senatorjev in več kot 200 rimskih vitezov.

Veliko skrb je posvetil izboljševanju sodstva. Tudi sam je z veseljem  prisostvoval  sodnim obravnavam  in jih tudi vodil, pri čemer je pri sodbah pokazal veliko ostrino in pogosto tudi okrutnost. Veliko skrb je  posvečal gradnjam v Rimu in Italiji. Med pomembne dosežke  spada gradnja pristanišča v Ostiji, dveh akveduktov v Rimu ter osušitev Fucinskega jezera, ki je  terjala ogromnih naporov.

V verski politiki je bil podobno kot Avgust konservativen. Podpiral je oživitev stare rimske religije. Leta 47 je ob 800. obletnici ustanovitve Rima proslavljal stoletne igre. V odnosu do drugih verstev je ohranil tolerantno držo, če le niso žalila rimskih tradicij. Popolnoma je odpravil pravo druidizma (dotlej prepovedan samo za rimske državljane), Judom je pa dovolil svobodo veroizpovedi in jih oprostil obveznosti cesarskega kulta, vendar pa jih je izgnal iz prestolnice ker so povzročali nerede.

Imel je 3 žene. Klavdijeva tretja žena je bila znana po svoji razuzdanosti, imela je ljubimca iz senatskih krogov. Dal je usmrtiti oba. Leto kasneje se je poročil z svojo nečakinjo Agripino (Germanikova hčerka in sestra Kaligule), ki je iz svojega prvega zakona pripeljala sina Nerona, ki je postal najresnejši kandidat za prestol. Agripina je dala umoriti vrsto svojih nasprotnikov, glavna opora sta ji bila osvobojenec Palas in zlasti Seneka. L. 54. Je Agripina zastrupila samega cesarja,  sin Neron (17let star) ki je vedel za materin načrt, je brez kakršnokoli težav nastopil vlado, najprej pa so ga priznali pretorijanci, nato mu je senat dal vladarska pooblastila in cesarski naslov.