KALIGULA (37-41)

Tiberijev naslednik je postal edini preživeli Germanikov sin Gaj, bolj poznan po vzdevku Kaligula. Po mračnih letih Tiberijeve vladavine so bili upi senata  in rim.naroda uprti v maldega cesarja (25let), ki je bil ob nastopu sprejet z velikim navdušenjem. Prvi njegovi ukrepi so prinesli pravo olajšanje: ukinil je de maiestate, prepovedal ovaduštvo, osvobodil politične ujetnike, dovolil je objavo nekaterih dotlej prepovedanih  del, ukinil prometni davek ter začel prirejati igre in slavja z ljudskimi obdarovanji.

Vendar je obdobje olajšanja in svobode ter navdušenje nad novim cesarjem trajalo kratko. Državne denarne rezerve so hitro kopnele, pol leta po nastopu vlade je Kaligula, ki je že pred tem kazal znake živčne bolezni nevarno zbolel. Po bolezni se je njegovo ravnanje korenito spremenilo, postal je pravi tiran. Njegovi posegi so rušili Avgustvo postavo principata, ki je temeljila na sodelovanju vladarja in senata. Senatu je odvzel pravico do volitev magistratov, ki jih je ponovno prenesel na ljudske volilne zbore, obnovil je procese de maeistate. Po poročanju naj bi nameraval celo svojega konja imenovati za konzula. Usmrtil je večje število senatorjev in vitezov (med njimi tudi nekaj nekdanjih privržencev). Velik vtis na sodobnike je naredil svojim spektakularnim nastopom ko je dal v neapeljskem zalivu zgraditi skoraj 5 km dolg most čez morje, po katerem je v opravi Aleksandra Velikega skupaj z svojimi številnim spremstvom enkrat jezdil, drugič pa se je z kočijo peljal čez morje.

Ladja s katero se je Kaligula peljal čez morje (najdena 1930).

Cesarjeve načrte je težko razpoznati zaradi njegovih iracionalnih dejanj in njegove nagnjenosti k okrutnosti. Kaligula je v nasprotju s predhodnikoma zase podobne božanske počastitve, kot so bile običajne v helenistični dobi. Po zgledu ptolemajski  vladarjev, ki so se poročili z svojimi sestrami, je Kaligula živel v incestu s sestro Druzilo, po njeni smrti pa jo je povzdignil v boginjo. V javnosti je občasno nastopal v zunanji podobi raznih bogov. Božje čaščenje svoje osebe je želel vsiliti tudi Judom. Želel je, da bi v jeruzalemski tempelj postavil njegov kolosalni kip. To je naletelo na energičen odpor. Prefekt Egipta je na pritisk grške skupnosti odredil, da je treba cesarjeve kipe postaviti tudi v sinagoge. Poslanstvo judovske skupnosti (pozimi 39-40) skušalo je od cesarja izprositi preklic teh zahtev. Cesar je pustil, da dolgo čakajo, postavljal jim je žaljiva vprašanja in osmešil njihovo vero in običaje.

Cesar, ki je poudarjal vojaško podlago svoje vlade, je želel doseči vojaške uspehe pri čemer si je izbral 2 prestižna cilja osvojitev Germanije (pohod je bil zaustavljen že pred prvim spopadom) in invazijo v Britanijo (»invazija je bila zaključena na obali Rokavskega preliva). Kaligula je iz neznanih razlogov zaustavil britanski pohod in je baje vojakom naredil naj nabirajo školjke kot plen oceana in zgradijo v znak zmage visok stolp na morski obali.

Zaradi cesarjevega neznosnega terorja in neprištevnega ravnanja bilo je organiziranih več zarot, od katerih je bila uspešna zarota pretorijanskih oficirjev januarja 41. Kaligula je kot prvi med rimskimi cesarji padel pod roko atentatorjev.